pišem vam, ker predstavljate vrednote družine, ker imate izvršilno moč in zato odgovornost do državljanov Republike Slovenije, da prenehate stalno spreminjati ukrepe, ki se (ne samo) glede starševstva zaostrujejo do absurdnosti. Medtem ko se večina ukrepov po državi sprošča, vi pravice iz starševstva klestite. Ne samo to – dogaja se, da kar objavite na spletni strani gov.si, še isti dan prekličete le na strani FB. Ali naj državljani vsak dan pregledujemo Uradni list, da bomo seznanjeni s svojimi pravicami?

S 25. decembrom 2020 je vlada, katere del ste, zmanjšala število izjem za vstop v državo brez karantene ali negativnega testa na sedem, s 5. februarjem pa na štiri. V zadnjo navedbo izjem kot državljan RS, samozaposlen v Avstriji (zaradi trenutne družinske situacije), in oče dveh otrok sploh nisem bil zajet. Spraševal sem se, ali bom sploh še lahko videl svoje otroke ali mi bo vaša domovina Slovenija to preprečila. Kajti – kakor mi sporoča vaš strankarski slogan o Sloveniji kot deželi priložnosti (kjer je, oprostite, slovnično napačno uporabljen svojilni zaimek) – moja naj ne bi bila več.

Razumite, prosim, v kakšen položaj lahko vaši sklepi potisnejo državljana. Da razkrivam svojo zasebnost? Pa ne zato, da bi zganjal javni cirkus. Na državnem klicnem centru za informacije o koronavirusu sem z vprašanji in predlogi, kot verjetno mnogi, zapravil toliko časa, da ga verjetno lahko preštevam že v urah.

V zadnjih treh mesecih sem polovico časa preživel v Sloveniji in svoja otroka šolal na daljavo. Za to nisem prejemal nobenega denarnega nadomestila. To je bil moj (tudi ekonomski) vložek v izobrazbo otrok, v katerega sem ob zavedanju nesorazmernosti ukrepa – nikjer v Evropi z zaprtjem šol niso tako dolgo kockali s prihodnostjo otrok – privolil z grenkobo. In seveda z dolžnostjo, saj sem po izobrazbi in poklicu učitelj.

V ponedeljek, 28. decembra, sem, kot že nič kolikokrat do takrat, nič hudega sluteč prečkal državno mejo zaradi izobraževanja svojih dveh otrok in pristal v karanteni. Na meji me je policija najprej nahrulila, da starševstvo ni nobena izjema, ob izročitvi potrdila o napotitvi v karanteno pa me je pomirila, da se lahko preverim na množičnem testiranju, da je zastonj in da se mi karantena takoj izniči. Ko sem že izbrskal, kje bi se lahko tisti dan testiral, so mi iz informativne službe za korono sporočili, da moram počakati vsaj pet dni, preden se lahko testiram, da hitri test ni relevanten in da moram »pravi« test plačati. V Avstrijo tudi nisem mogel »zbežati«, saj bi kršil ukrep o prehajanju občin, sploh pa – doma nisem smel zapustiti.

A kaj je država Slovenija sporočala meni kot staršu? Da sem za šolanje na daljavo na svoje stroške ustrezen, počitnice pa so luksuz, ki ga svojim otrokom ne smem privoščiti. Bili smo zdravi. Namesto da bi svoj prosti čas koristili v nabiranju kondicije po gozdnih poteh in na sankah, smo bili zaprti doma. Jezen sem bil. Stari starši mojih otrok, stari čez 80 let, najranljivejša skupina, v imenu katere se država zapira, so zame in za mojo družino hodili v trgovino!

V soboto, 23. januarja, sem prečkal mejo z negativnim testom. Brez njega je bila pravica do stika z otroki še vedno časovno omejena na 12 ur in tako enakovredna pravici do denimo vzdrževalnih del na zasebnem zemljišču. Breme dveh tednov januarskega šolanja sta prevzeli babica in nona, saj mati otrok, samohranilka, dela v sektorju kritične infrastrukture RS. Na potrditev, da se bo šola za 1. triado, ki jo obiskuje moja hči, naslednji dan zares odprla, smo morali počakati večerni zaključek vaše folklorne parlamentarne seje. Kot da je ključni cilj trenutne slovenske politike radikalizacija prebivalstva.

Starejšega sina sem prvi teden februarja šolal iz Avstrije, 5. februarja pa ste se izrekli za novo zaostritev ukrepov. To je zame pomenilo, da mi tudi z negativnim testom onemogočate vrnitev v rodno deželo brez karantene, brez negativnega testa pa ne bi smel opraviti niti prevoza otroka nazaj na njegov »slovenski dom«. Tako sem se, ker še nisem opazil vladnega preklica, 6. februarja 2021 dopoldan od devetletnega sina poslovil na avstrijski strani starega šentiljskega prehoda, na slovenski strani pa ga je pričakala mati. Nič dramatičnega, vznemirjal me je le spomin na leto 2015, ko sem v živo spremljal »migrantski val«. A migranti smo pač migranti. Sami smo si krivi, mar ne, gospod minister?

Skrbi me, kako bo v prihodnje. In verjetno ne samo mene. Kaj bo, če bo avstrijska incidenca primerov okužb v prihodnje presegla slovensko? In zakaj potem sploh testiranje, če bi ob tem tako in tako »padel« v karanteno? Naj bodo otroci, ki že tako dolgo niso hodili v šolo – s starši v položaju, kot sem sam – še ponovno zaprti v karanteni? Naj si starši otroke podajamo čez mejne prehode ali naj svoje starševstvo kar zamrznemo? In končno, ali za vas sploh spadamo med prave družine, za katere se je po vaše vredno zavzeti, družine, ki ne negujejo zgolj svoje kulture in jezika, temveč širijo svoja znanja in spoznanja prek meje?

Svetujte nam, prosim, gospod minister, ali pa nekaj ukrenite. Dajte nam priložnost, da bomo lahko ponosni tudi na politike svoje države.

Andrej Jelen, Gradec