Zgodba o tem, kako je Aleš Hojs z mamo na začetku prejšnjega tedna obračal na državni meji, ni zgolj zgodba o vladnih ukrepih, temveč tudi slika odnosa aktualne oblasti do državljanov. Minister za notranje zadeve je novinarjem sprva razložil, da ima njegova mama na Hrvaškem nepremičnino in da sta želela tam poravnati račune. Ker je bil izlet na praznični ponedeljek tako nujen, je nato pozabil PCR-test. Se zgodi? Seveda. Je pa vsekakor ta pozabljivost čudna, saj po izjavah Hojsa, ki jih je pred časom povzemal Jutarnji list, slovenska in hrvaška stran že dalj časa usklajujeta ravno takšna mejna pravila. Da pa pot vseeno ne bi bila zaman, je notranji minister nato vseeno preizkusil svojo srečo. Hrvaški policisti so mu dali na izbiro karanteno, PCR-test ali pot nazaj domov. »Poglejte, redno tedensko se testiramo. Ko pa sem to ugotovil tam nekje v Kopru, da pač testa nimam, sem rekel, vseeno poskusim, me zanima, kakšne postopke Hrvati izvajajo …« je v sredo zvečer v Odmevih na Televiziji Slovenija pojasnil Tanji Starič.

Ministrova zasebnost in javni interes

A ko so v četrtek, dan po razkritjih novinarke Nike Kunaver na spletnem portalu 24ur.com, novinarji na vladni konferenci glede na okoliščine upravičeno znova vrtali po njegovih nerodnih pojasnilih, jih je kratkomalo zavrnil. »Privatne poti bom pojasnjeval v okviru svoje družine, ne novinarjem. Kaj sem delal privatno, tudi glede na to, da sem se odpovedal varovanju, ravno tako ne mislim pojasnjevati novinarjem,« je bil takrat redkobeseden Hojs, četudi mu še malo pred tem besed na račun zagovarjanja policijske ure ni manjkalo. Svoje stališče je kasneje ponovil tudi v Odmevih, ko se je pogovarjal z Rosvito Pesek. »Ne mislim poročati novinarjem, kje bom ob koncih tedna, ko se odpovedujem varovanju,« je dejal, nato pa prozorno preusmeril pozornost na policijo, ki je sicer podprla njegove besede: »Še bolj pa me skrbi to, da sem bil o tem – da sem bil na hrvaški meji pravzaprav opozorjen in da lahko vstopim na Hrvaško, pa se nisem odločil za to – najprej povprašan od novinarja. Torej, dva dni zatem so me o tem najprej spraševali novinarji. Več kot očitno je, da je v policiji še vedno zelo živa tako imenovana stara Udba, ki ne skrbi za stvari, za katere mora skrbeti, ampak skrbi za to, da se diskreditirajo politiki.«

»V tem primeru gre za temo v javnem interesu, saj razjasnitev okoliščin ministrove poti na Hrvaško – četudi je bila zasebna – javnosti omogoča presojo, ali minister spoštuje vladne odloke. Preiskovanje in razkrinkavanje morebitnih dvojnih standardov politikov na visokih položajih ter odkrivanje morebitnih kršitev predpisov sodijo v okvir javnega interesa,« medtem pojasnjuje dr. Melita Poler Kovačič z novinarske katedre Fakultete za družbene vede. Pojasnjuje tisto, kar minister Hojs očitno ne razume ali ne želi razumeti. Da je kot minister absolutna javna osebnost in da je torej v nekaterih primerih v njegovo zasebnost celo nujno intenzivneje posegati. »Seveda ob nujnem upoštevaju novinarske etike,« opozarja sogovornica, njenemu komentarju pa se pridružujejo tudi v Društvu novinarjev Slovenije: »Javnost nima dostopa le do njegovega najožjega kroga zasebnosti, kar pomeni do njegovega doma in intime. Še v tem primeru so posegi v ministrovo zasebnost lahko dovoljeni, če dejanja iz njegove intime nasprotujejo njegovim načelom in principom, ki jih zagovarja v javnosti.«

Posmehljiv odnos do javnosti

V društvu slovenskih novinarjev še poudarjajo, da je minister dolžan pojasnjevati svoja dejanja javnosti tako v službi kot zasebno, »ministrova funkcija ni omejena na delovni čas osmih ur na dan«, ob tem pa mora skrbeti za strokovnost in zaupanja v institucije. »To je dolžnost, ki jo ima do državljanov in demokratičnih procesov. Njegova končna odgovornost ni do njegove stranke ali predsednika vlade, ampak do vseh državljanov, v imenu katerih upravlja z državo in tudi davkoplačevalskim denarjem.« A čeprav ciničen, takšen odnos do javnosti s strani ministra in ministrstev ni nekaj novega. Spomnimo se namreč Hojsovega lanskoletnega poziva k neplačevanju RTV-prispevka, ki ga je ministrstvo za kulturo, ki je pristojno za medije, komentiralo s pojasnilom, da »je bil napisan v prostem času, s strani državljana, ne v okviru njegove funkcionarske službe«. Takšna problematična, neodgovorna drža, je nenazadnje razvidna tudi iz načina, kako je ministrstvo za notranje zadeve odgovorilo na vprašanja novinarskih kolegov z Večera in iz pogostih obračunavanj z novinarji na družbenih omrežjih, ki jih minister med drugim označuje kot »družbenopolitične delavce« in jim lepi oznake lažnivcev.

»Takšno komuniciranje predstavnikov oblasti je nespoštljivo tako do novinarjev kot tudi do vseh ostalih državljanov. Ko novinarji nadzirajo oblast, tega ne počnejo v svojo lastno korist ali veselje, ampak za dobro obveščenost javnosti o temi v javnem interesu. Vlogo varuhov demokracije opravljajo v imenu javnosti, in ko jih pri tem nekdo zmerja in žali, se iz njih norčuje ali jih nečesa neutemeljeno obtožuje, s tem izkazuje tudi svoj odnos do javnosti,« je jasna Poler Kovačičeva. In dodaja: »Da besedno obračunavanje z novinarji kaže na pomanjkanje olike in nasploh nizke standarde javnega komuniciranja nekaterih politikov, je očitno; kaže pa tudi na njihovo nerazumevanje vloge in pomena novinarstva v demokratični družbi.« Pri čemer je povedno, da Hojsu medtem, ko nima volje odgovarjati javnosti, na twitterju ne manjka energije za pogovore o sorodstvenih vezeh novinarja Pop TV Marka Gregorca, ki mu je v zvezi z mejnimi pripetljaji postavil novinarska vprašanja. In da notranjemu ministru asistira drž avni sekretar Žan Mahnič, ki je nedavno žalil novinarko Tanjo Gobec.