Velika sprejemna dvorana Cankarjevega doma bo vse do 11. aprila gostila tradicionalno bienalno razstavo Arhitektura inventura, ki jo že od leta 2000 pripravlja Društvo arhitektov Ljubljane. Gre za najobširnejši pregled arhitekturnega dogajanja pri nas, ki ne ponuja zgolj temeljitega vpogleda v sodobno slovensko arhitekturno snovanje zadnjih let, temveč tudi premislek o razmerju družbe do arhitekture ter trenutnih in prihodnjih izzivih te uporabne umetnosti.
Od urbanizma do oblikovanja
Na postavitvi Arhitektura inventura 2018–2020 je tako na ogled 117 arhitekturnih in 16 študentskih projektov več kot 150 avtorjev, večinoma članov Društva arhitektov Ljubljane, a tudi od drugod po Sloveniji, sodeluje še deset gostov iz Vojvodine. Narava projektov je raznovrstna, saj segajo od urbanističnega načrtovanja, arhitekturnih zasnov in prenov javnih zgradb do večstanovanjskih stavb, enodružinskih hiš ali interjerjev, pa tudi projektov grafičnega in industrijskega oblikovanja ter arhitekturnih publikacij.
»Arhitektura je najbolj javna od vseh umetnosti. V galeriji jo predstavljamo zato, da bi jo ljudje resnično opazili in videli – in da bi postali bolj pozorni na okolje, ki nas vsakodnevno obdaja, a ga večinoma sprejemamo nezavedno, kot nekaj samoumevnega, čeprav na nas in naše življenje vpliva mnogo bolj, kot se tega zavedamo,« ob razstavi ugotavlja Aleš Vodopivec, član izvršnega odbora ljubljanskega društva arhitektov. »Vsak dan in ves čas smo v prostorih, kjer stanujemo, delamo, preživljamo prosti čas, se družimo ali zabavamo.« Kot dodaja, prostor našega življenjskega okolja doživljamo in izkušamo vse od rojstva, in to enako neposredno ter spontano kot materni jezik. »Na ta način je prostor v marsičem soroden jeziku, hkrati pa je tudi najbolj trdoživ zapis našega načina življenja, naše kulture in našega zgodovinskega spomina.«
Občutljivost za spremembe
V tem pogledu razstava ne omogoča le seznanitve s tem, kar se je v zadnjih letih gradilo, temveč tudi s siceršnjim odnosom politike, gospodarstva ali širše javnosti do arhitekture – kakšna je, na primer, slovenska arhitekturna usmeritev, koliko javnih arhitekturnih natečajev je bilo izvedenih in koliko javnih stavb zgrajenih? »Pogosto se dogaja, da vidi politika v naravnem ter v grajenem prostoru samo oviro gospodarskim interesom,« ugotavlja Vodopivec. »A tako okolja kot ljudi ni mogoče spreminjati po volji politike. Vse spremembe v prostoru, naj gre za naravne procese ali človeške posege, zahtevajo čas in imajo dolgotrajne posledice. Pri tem ne mislim le na ekološke in podnebne spremembe: tudi vse, kar je zgrajeno, ostane v prostoru desetletja, včasih celo dlje. Prostor je omejen, končen in ranljiv. Ko je enkrat uničen, je izgubljen za vse nas.« Kot dodaja v uvodniku kataloga k razstavi (uredila ga je Kristina Dešman), prihodnost našega življenjskega prostora zato ni nepopisan list, temveč je v veliki meri določena z vsem, kar smo zgradili, uredili ali porušili v preteklosti.
V spremljevalnem programu razstave se bodo na predavanjih in pogovorih med drugim posvetili odzivu arhitekture na spremembe v družbi; tako je na primer pandemija prinesla nove potrebe in zahteve, kot je denimo potreba po odprtem, urejenem in ozelenjenem javnem prostoru, prav tako se je pokazalo, kako nujen je dober in učinkovit sistem javnega prevoza. Tovrstnim premislekom bodo namenjena spletna predavanja in predstavitve z naslovom Odporna arhitektura, ki bodo tri četrtke zapored (25. februarja ter 4. in 11. marca) na youtube kanalu Cankarjevega doma.
