Leta 2015 je v Ameriki odmeval primer Brocka Turnerja, študenta stanfordske univerze, ki je na eni izmed zabav posilil do nezavesti opito študentko. Grozilo mu je več let zapora, sodnik pa mu je nazadnje prisodil šest mesecev, rekoč, da bi bila višja kazen za »obetavnega mladeniča« pretirana. Da bi lahko zelo resno vplivala na njegovo prihodnost. Ubogi fantek. A ko boste gledali uvodni prizor Obetavne mladenke, ne boste razmišljali o ameriških študentih, pač pa o slovenskih prijateljih. O primeru koprskega višjega sodišča, kjer so presodili, da moški, ki je brez privoljenja občeval s spečo in pijano žensko, ni zagrešil posilstva, temveč prisiljenje. V uvodu filma namreč igralka Carey Mulligan popolnoma pijana pristane z enim takšnih moških.
Samo ne onesvesti se, samo ne zaspi, si boste šepetali. Ker že vemo, kako se temu reče pri nas. A v tem trilerju s primesmi komedije, ki je pri nas tudi grozljivka, Cassie, ki dela v lokalni kavarni, ni žrtev. Ne. V tem filmu nekdanja študentka medicine podnevi kot barista melje kavo, ponoči v barih pa obetavne mladeniče. To spolno igro pa igra tako, da zaigra pijanost in počaka na prijaznega fanta, da jo varno pospremi domov. In čaka: da ji nalije še en kozarec žganja, da ji reče, kako je čudovita, da presliši, ko mu reče ne, in da jo zagrabi kot Donald Trump. Povzeto po slovenskem twitterju: rekreira se tako, da je pripravljena na prekrške. Da potem te osvajalce, džentelmene, prijatelje in kar je še teh fantkov, udari nazaj. Prav tam in takrat, kjer imajo sicer z dejanskim stanjem težave sodišča. Ne reče »ne pomeni ne«, ne reče niti »ja pomeni ja«, preprosto jih vpraša – kaj pa počneš?
In če je v kontekstu filma vprašanje retorično, se vprašanje, ki ga Cassie postavlja gledalcu, glasi – je to konsenz? Je to seks ali zloraba? Je to enakost ali kultura posilstva? Ker še preden Cassie postavi vprašanje vsem tem jerryjem, neilom in paulom, pogled uperi neposredno v kamero. Tako da po tistih prvih osmih minutah in priredbi štikla It’s Raining Men ni več dvoma, kaj gledamo. Da to ni drama, da ne bomo šli na policijo in še manj na sodišče. Itak – ženske takšnih stvari ne prijavljajo. Na ameriških kolidžih takšne stvari prijavi slaba desetina, v EU v povprečju 14 odstotkov. In v Obetavni mladenki vidimo tudi, kako se takšne stvari pometejo pod preprogo. Kako stran pogledajo vrstniki in dekanja in kako izvensodno to uredijo odvetniki. In če je Keanu Reeves postal John Wick, ker so mu ubili psa, če je Russell Crowe postal Gladiator, ker so mu ubili družino, potem Carey Mulligan postane Cassie, ker so ji posilili prijateljico, ki se je nato ubila sama. In seveda gledamo film o maščevanju.
A če bi Obetavno mladenko označili le za eksploatacijo znotraj podžanra o ženskem maščevanju, bi ji storili krivico. To namreč ni film o posilstvu in maščevanju, kakršni so se razpasli v sedemdesetih. Kakršen je nenazadnje francoski Pomsta (2017). Ne, to ni takšen film. Tale pronicljiv, stiliziran, ironičen prvenec Fennelove, odet v rdečo šminko, rožnate odtenke pudra ter pozabljene ritme Paris Hilton in Britney Spears, namreč ni žanrsko zastarel, kot je pravno zastarela Slovenija, z aktualnostjo tematike pa se ne okorišča, temveč po njej kritično vrta. A če ima po eni strani zelo jasno sporočilo – spolnost brez privolitve je posilstvo – si po drugi ne dela utvar, kako težko je za žrtve dokazno breme, kako zadušeni so glasovi in kako trdovratne so družbene spolne norme.
