Tokratne katalonske volitve so neobičajne zaradi zdravstvenih ukrepov proti pandemiji covida-19, ki so kandidatom onemogočili neposredne stike z volilci in jih prisili v volilno kampanjo prek družbenih omrežij, televizijskih soočenj in mobilnih telefonov. Analitiki tudi ugotavljajo, da je bila kampanja, ki je trajala petnajst dni, dolgočasna, ker so bile stranke osredotočene predvsem na »označevanje svojega političnega teritorija« oziroma razlaganje, s kom bi bile pripravljene iti v koalicijsko vlado, manj pa na predloge konkretnih rešitev za probleme, ki pestijo Katalonce. Zanimivo je, da je v kampanji sodelovalo tudi vseh devet političnih zapornikov, ki jim je katalonska vlada v okviru svojih pristojnosti pred volitvami omogočila odprto prestajanje kazni.

Razklanost na dva bloka in še znotraj blokov

Volilnih list je devet, katalonsko politično telo pa razdeljeno na dva nasprotna bloka. Na eni strani so nacionalisti, ki se zavzemajo za neodvisno Katalonijo, na drugi zagovorniki španske ustave oziroma nasprotniki osamosvojitve. Obenem pa bloka vsak zase nista homogena, temveč ju sestavljajo ideološko različne leve in desne stranke, med katerimi se bije boj za prevlado znotraj tabora.

V nacionalističnem taboru izstopata desna Skupaj za Katalonijo (Junts) in levosredinska Republikanska levica (ERC), ki sta partnerici v sedanji katalonski koaliciji, njuna predstavnika Laura Borras in Pere Aragones pa sta zdaj tekmeca za predsedovanje novi vladi. Nasprotni blok sestavljajo katalonske različice španskih strank, ki delujejo na celotnem ozemlju države. Med njimi izstopa levosredinska Katalonska socialistična stranka (PSC) s precej priljubljenim Salvadorjem Illo na čelu, ki je bil še nedavno minister za zdravstvo v španski vladi premierja Pedra Sancheza.

Manifest o nesodelovanju

V teh zapletenih ideološko-političnih okoliščinah, obremenjenih še z dogodkih iz oktobra 2017 po zatrtem razglasu samostojnosti, je letošnjo volilno kampanjo bistveno popestril Illa. Posledica njegovega prihoda na katalonsko sceno so dokaj izenačene možnosti treh vodilnih strank – socialistov, ERC in Junts – za relativno zmago. To pa ogroža načrte trde linije nacionalistov. Levosredinski ERC je namreč ideološko bližje socialistom iz drugega bloka kot svojemu trenutnemu desnemu partnerju Junts. Vodstvo ERC za dosego osamosvojitve Katalonije predlaga pogajanja s špansko centralno oblastjo, medtem ko se Junts in njen glavni vodja Carles Puigdemont zavzemata za neposredno konfrontacijo z Madridom oziroma vnovičen poskus enostranske razglasitve samostojnosti. Na drugi strani so socialisti odprti za pogovor z nacionalisti. Junts to zavrača, vendar brez poslancev ERC ne more računati na 68 parlamentarcev, to je na absolutno večino in sestavo vlade.

V volilni kampanji je bil Illa glavna tarča napadov tako nacionalistov kot tudi španske ljudske stranke in neofašistične frankistične stranke Vox, ki bo po napovedih prvič dobila mesto v katalonskem parlamentu. Stranke nacionalističnega tabora, med katere sodita poleg Junts in ERC tudi PDeCAT (Katalonska evropska demokratska stranka) in levičarski CUP, so v sredo podpisale manifest, v katerem se zavezujejo, da pri sestavi vlade ne bodo sodelovale s socialisti. Manifest je predlagala in napisala do zdaj neznana civilna platforma Katalonci za neodvisnost.