Nasprotnica plastičnega onesnaževanja

Ko si je pozneje lahko sama ogledala veliko gmoto plastičnih odpadkov v Pacifiku, ki so jih morski tokovi nanesli na kup, se je odločila, da mora proti plastičnemu onesnaževanju na svojih rodnih Bahamih tudi sama nekaj narediti. Tamkajšnje otočje se je namreč spopadalo z veliko plastično onesnaženostjo, ki so jo povzročili prebivalci sami, bila pa je tudi posledica velike turistične obremenitve otoka in z morjem prinesenega onesnaženja na rajskih plažah majhne pomorske nacije. Ambrosova je ustanovila gibanje za boj proti plastični onesnaženosti, s katerim zadnjih deset let premika meje mogočega. Za najmlajše je organizirala številne delavnice in kampe, kjer jim je skozi ples, igro, glasbo in druge aktivnosti priučila zavedanje, da plastičnih odpadkov ne smejo odmetavati v naravi. Skupaj z najstniki je pobirala na obale naplavljeno nesnago in jih učila tudi, kako lahko odvrženo plastiko reciklirajo ter koristno uporabijo. Prepričana je, da za zaščito planeta šteje vsak glas. Tudi njen. Sčasoma je ugotovila, da zgolj izobraževanje mladih za soočanje s plastično onesnaženostjo ne bo zadostovalo za to, da bi se situacija s plastičnimi odpadki na Bahamih izboljšala. Še preden je Evropska unija razpravljala o prepovedi plastike za enkratno uporabo, se je sama lotila pisanja takšne zakonodaje, ki bi majhne vrečke, slamice ali pribor odstranila s prodajnih mest povsod po državi. S svojimi mladimi privrženci se je odpravila k okoljskemu ministru in mu razloge za nujnost sprejetja zakona predstavila na svojevrsten način. Ko so sedli k sestanku, so z rokami začeli tolči po mizi in vpiti gesla, da so spremembe potrebne. Minister je bil nad njihovim nastopom tako navdušen, da je pomagal zakonodajo spraviti čez parlamentarno kolesje.