Katja Ivanuš, članica Društva žena in deklet na podeželju Ig, je testo za krhke flancate zamesila že dan prej, saj pravi, da mora testo počivati najmanj štiri ure. »Flancate me je naučila peči danes že pokojna mama Minka Jakič, njo moja babica. Navadno sva jih pekli skupaj, saj pri obračanju flancata v olju pride prav vsaka roka. Danes mi na pomoč priskočita sinova,« je povedala Ivanuševa, ki smo jo spremljali ob delovnem pultu. Pravi, da dela majhne, mini flancate, ki se ti z enim grižljajem stopijo v ustih. »Problem večjih je, da se ti navadno zdrobijo v roki, prav tako se pri ugrizu vanj usuje sladkor v prahu po telesu,« je povedala, a odkrito dodala, da se je mož moral na mini peciva navaditi. Sama za pripravo krhkega testa uporablja moko, maslo, belo vino, najraje malvazijo, sladko smetano, domača jajca, zaradi katerih je testo izrazito rumeno. »Najtežji del je valjanje testa, saj mora biti čim bolj tanko. Sledi rezanje na majhne kvadratke in nato še zvijanje drobnega testa v obliko flancata. Katja Ivanuš prizna, da se še vedno zgodi, da se kakšen zvitek strga. »Tega pojemo domači, navadno še preden se flancat dobro ohladi.« Gostiteljica cvre v navadnem olju, čeprav so včasih, ko olja ni bilo, gospodinje za cvrtje uporabile svinjsko mast. Ob vprašanju, ali bodo flancatom sledili tudi pustni krofi, prizna, da jo k temu že nagovarjajo fantje doma, a je z njimi veliko več dela kot s krhkimi flancati. »Mogoče letos, ko je malo več časa,« je povedala ne preveč prepričljivo.

Gospodinje hranile jajca za flancate

Čeprav so ižanski flancati danes znani, na Ižanskem nekoč niso poznali krhkih flancatov. Kot je povedala Nevenka Kovač, ki je pred dvaindvajsetimi leti zbrala prvih dvanajst žena in ustanovila Društvo žena in deklet na podeželju Ig, so se krhki flancati pri njih pojavili krepko po drugi svetovni vojni. »Gospodinje so cvrle samo vzhajane flancate, ki so jim rekle pohanje, šele kasneje so na mizo postavile krhke flancate. Testo je bilo preprosto, maščoba, navadno maslo, saj margarine niso poznale. Domača moka, jajca, ki so jih za peko in cvrtje v pustnem času privarčevale iz obdobja med dvema mašama, veliko mašo ob Marijinem vnebovzetje 15. avgusta in malo mašo ob prazniku Marijinega rojstva 8. septembra. V tem obdobju so kokoši dobro nesle jajca in skrbne mame so ta shranile za čas, ko so kokoške počivale oziroma, kot so rekli, »so se jim riti zavezale«. Jajc ni bilo na pretek, pri kuhi in peki pa so jih seveda vseeno potrebovale. Jajca so shranile med pšenico, druge v apneni tekočini, tretje spet vsako jajce zavito v časopisnem papirju. In preden so jih uporabile, so jih rahlo potresle, sicer pa že po teži in kasneje tudi po videzu rumenjaka in beljaka ugotavljale, ali je jajce uporabno,« je povedala Nevenka Kovač, ki je pred leti tudi izdala knjigo Ko zadiši po peki na Ižanskem, kjer je objavljenih še nekaj drugih receptov, primerih za pustno peko.