Vladi se zdi, da razume situacijo. Vlada na bolj ali manj razumen način tudi pojasnjuje in ne razume, zakaj ni razumljena. Oblast pričakuje tudi razumevanje tistih, ki ne razumejo več, kaj počne. Razum, vsepovsod razum, pa kljub temu takšen nesporazum, ki bi ga, tako oblast, zlahka rešil že čisto navaden zoom.
Ampak zoom je rešitev, ki je nočemo več. Mi bi štrajkali, štrajkali bi malčki in učitelji, s štrajki grozijo dijaki, brbota na univerzah, vsaj na javnih, godrnjajo celo trgovci z novci, le v DSO je vse večja tišina. Tam ne štrajkajo. Tam umirajo. Oni bi nam morali biti za zgled?
Drži, vseh neumnosti plemenskih poglavarjev ne gledamo zadržano kot predsednik, stvari morda res ne vidimo z dovolj distance, da bi opazili potrpežljivost, s katero nas oblast dresira in uči manir. V naše dobro, seveda, in v dobro našega plemena. Za naslednjih 14 dni.
Če bi se oblast problemov lotila malček bolj obzirno in preudarno, bi nas, razvajene butce, za kakršne nas ima, še dolgo lahko kuhala kot žabo in lupila kot čebulo, ne da bi sploh pomislili na jezo in upor. Vemo, kako je z lupljenjem čebule – bolj ko jo lupimo, bolj nam gre na jok – in tako je tudi z dejstvi. Več ko jih je in bolj zmedena ko so, bolj nas grabita žalost in jeza, in šele ko pridemo do bistva samega, ko olupimo čebulo in ugotovimo, da vlada preprosto ne obvlada, sledi olajšanje. Oči ne pečejo več, žalost mine in sledi blaženost. Kot v DSO. Ampak kuhanje je umetnost in pamet orodje, kjer vlada ni ravno močna.
Minister, prvi sanitarec države, ve, kje iskati največjo nevarnost za duševni mir, zato se je najprej lotil čiščenja ulic in trgov. Očistil jih je postopačev, ki so tavali po njih in zahtevali, kar jim menda ne pripada in jih, skupaj s kolesarji, ki so z vrtenjem pedalov še dodatno kurili že tako zastrupljen in kužen zrak, ki ga dihamo, poslal v ilegalo. Sovražnik je napadel in ministrov sanitarni kordon se mu je uprl.
Ni še čisto jasno, kaj je sledilo čiščenju ulic in trgov; ne vemo, ali se je minister novega sovražnika prej lotil s policijsko uro ali z vrtanjem po nosu, zanesljivo pa so nam poglavarji, v skrbi za lastno zdravje, najprej nataknili nagobčnike. Ukrep je deloval in vsi so se, z najvišjim šefom vred, malček oddahnili. Oblast že ve in zna, zato pa je oblast.
Ni izključeno, da se je prvi sanitarec bitke najprej lotil s policijsko uro, vedoč, da se kruti sovrag po svetu najraje klati takrat, ko vsi drugi mirno spimo in sanjamo sprehode v naravi. Kakor koli, karantena, prepustnice na kontrolnih točkah in globe hudiča niso ustavile, morda so mu celo koristile.
Zato se je oblast po posvetu s podjetnimi mladci stvari lotila bolj učinkovito. Z vrtanjem po nosu. In vrtali so in še vrtajo. Vrtajo enkrat, in če nič ne izvrtajo vrtajo, znova, dokler česa ne izvrtajo. In vsakič, ko so kaj našli ali vsaj mislijo, da so, se na števcu uspehov zabeleži zmaga. Za dobro mero so zmage beležili večkrat. Hudiču je res malček pošla sapa, ampak to je bil za Prvo pamet v državi že znak za alarm in z vso resnostjo strokovnjaka je posvaril, da zdaj gre pa zares; z vsako zmago, z vsako okužbo manj, je večja nevarnost, da bo okužb še več. Vrtanje po nosu je dokazalo, da se s to oblastjo ne gre igrati.
Ministrovi sanitarci so se v varstvu noči in policijske ure z globami lotili še zadnjih čudakov, ki bi nas lahko ogrožali. Prebivalcev ulice. Red je red in minister je resen mož. Če on zapove, da morajo biti vsi pošteni in bogaboječi državljani ob mraku v posteljah, po možnosti svojih, potem tako tudi mora biti.
Na kozlarijo spominja le zoprno dejstvo, da možje postave pišejo globe tistim, ki so na ulici doma. Ni izključeno, da policaji z izvajanjem ministrove uredbe kršijo zakon. Z malček zlobe lahko celo sklepamo, da policaji na silo vdirajo v zasebnost stanovalcev. O čemer nekaj piše tudi v ustavi. Da je kozlarija še večja, bi bilo luštno vedeti, kam pošiljajo možje postave položnice z globami.
Tudi ta kozlarija je rešljiva: prebivalce ulic naj država deložira in jih čez noč strpa v zasilna bivališča. Za rešetkami je, po amnestijah tajkunov, tudi še nekaj prostora, zjutraj pa naj jih, po krepkem zajtrku, policaji preprosto izpustijo domov.
Emil Brence, Bled