Leto ubežnikov, drugi roman britanskega pisatelja indijskih korenin Sunjeeva Sahote, je bil v času izida leta 2015 deležen velike pozornosti. Bil je med nominiranci za nagrado Man Booker, prejel je nagrado Evropske unije za književnost, vse to v času največje »migrantske krize«, kot so jo poimenovali, čeprav je bila ta kriza predvsem posledica evropske politične ohromelosti, ki je posameznike oropala dostojanstva, individualnosti in identitete pod težo enotne nalepke »tujca«. Toči, Randip in Avtar to izkusijo na lastni koži. V domači Indiji jih ločujejo različne usode, in čeprav se zdi, da jih v tujino ženejo predvsem ekonomski (preživetveni) razlogi, se skozi njihove usode postavlja tudi vprašanje svobode. Randip je predstavnik privilegirane kaste, ki si mora delo v tujini poiskati zaradi nestabilnega očetovega (in s tem družinskega) zdravja, a tudi zato, da bi družina prek njega vzdrževala videz, ki ga v družbi terja njihov položaj. Avtar v imenu boljšega življenja zastavi svoje zdravje in družinsko dobroimetje, zaradi česar se ujame v past oderuških posojil. Točijeva usoda je najbolj tragična: njegova družina pripada kasti nedotakljivih in postane žrtev pripadnikov nacionalistične »vojske Šivadžija«. Kot edini preživeli si Toči želi le dostojno živeti. A tudi v novem svetu, v Veliki Britaniji, ni mogoče ubežati teži kastnega sistema. Skozi roman Sahota izpostavi kritiko družbenih razredov: hierarhija nikoli ne izgine, niti v tujini, kjer prišleke poleg ksenofobije pričaka še razslojenost indijske diaspore. Ta se po eni strani jasno distancira od prišlekov in vzdržuje (kastne in materialne) privilegije, po drugi strani pa, da bi ublažila občutke krivde, ponuja pokroviteljsko oporo. Zadrege diaspore avtor utelesi v liku Narinder, v Britaniji rojene sikhinje, ki se poleg zahtev uklanjanja družinski tradiciji sooča še z notranjo razklanostjo med verskimi prepričanji in naraščajočo željo po (ženski) osvoboditvi.
Z rabo izrazov in fraz iz različnih indijskih narečij, ki v samem besedilu niso prevedeni (so pa dodani v zaključni slovarček), avtor utrjuje obojestranski občutek potujevanja: tako kot se Toči, Avtar in Randip znajdejo v tujejezičnem in tujekulturnem okolju, jim pripovedna perspektiva omogoča ohranjanje delčka le njim lastnega sveta in jim s tem zagotovi nekaj individualnosti v svetu prisilnega poenotenja.
Leto ubežnikov je tako po strukturni kot po narativni plati precej »klasičen« roman, a prav z upoštevanjem konvencije slednjo tudi presega. Močno zgodbo in prepričljive značaje avtor tenkočutno preveže z družbeno in sistemsko kritiko ter pripoveduje o tisti večni temi razpetosti med pričakovanji družine, zahtevami družbe ter lastnimi željami in potrebami. Aktualna zgodba za vse čase.
