Obstaja rek, da če nekdo ne prenese vročine, naj ne hodi v kuhinjo. Za ukvarjanje z mediji velja enako: kdor živi v strahu, da ga bodo vplivneži sem pa tja »naskočili«, ni čisto pravi za svoj posel. In seveda – če politik ni pripravljen na to, da ga bodo mediji na vsakem koraku čakali s tisoč vprašanji, naj raje še naprej počne tisto, iz česar ga je v politiko naplavilo.

Sedanji zunanji minister Logar se je v času predsedovanja EU leta 2008 kot direktor urada za komuniciranje »proslavil« s tem, da je dal tujim novinarjem pred hotelske sobe dostaviti mapice z vladnim pogledom na delo slovenskih medijev. Kmalu po nastopu sedanje vlade je v tujino potovalo pisanje o globokih temeljih medijev v komunizmu. Vasko Simoniti je poskusil z neizplačilom že odobrenega denarja na medijskem razpisu, a si je polomil zobe in ga na koncu izplačal. Sem pa tja kakšen vladni modrec ve tudi povedati, da smo mediji krivi za razrast epidemije in podobno.

Sedanja vladna postava ima resne težave z razumevanjem medijev. Jasno je tudi, kako si predstavljajo delo »kakovostnih medijev«. Problem bo nastopil, ko bo večina »kakovostnih«. Takrat ne bodo določali le, kdo sme medijem odgovarjati, pač pa tudi, kaj smemo vprašati. Primorske novice