Na 50 let zapora so na sodišču v Splitu obsodili 26-letnega Luko Juretića zaradi umora 92-letnega Vincenca Uvodića in poskusa umora njegove žene, 87-letne Senke. Napadel ju je v začetku predlanskega leta v njunem stanovanju v Solinu. Gre za najvišjo možno zaporno kazen po hrvaškem kazenskem zakonu, ki so jo izrekli prvič. Juretiću, mediji so ga poimenovali »pošast iz Solina«, so odredili tudi obvezno zdravljenje zaradi odvisnosti od drog.

Razglasitve sodbe se ni udeležil. Tako je sodnik Dinko Mešin v njegovi odsotnosti razglasil, da je za umor obsojen na 35 let zapora, za poskus tega kaznivega dejanja pa na 23. »Izrekli smo vam najstrožjo možno kazen, saj ste storili enega najokrutnejših zločinov na tem območju, kot tudi na vsem Hrvaškem. Nižja kazen bi pomenila podcenjevanje takšnih kaznivih dejanj,« je v imenu sodnega senata razložil Mešin.

Ukradel drobnarije

Juretić, ki je živel v četrtem nadstropju stanovanjskega bloka, je usodnega 24. januarja 2019 okoli 18.20 potrkal na vrata zakoncev Uvodić dve nadstropji niže. Z nedolžnim vprašanjem, ali mu soseda Senka lahko posodi moko. A temu je sledil grozljiv pretep. Vincencu je z ostrim in topim delom kladiva zadal 13 udarcev po glavi in telesu ter ga nato z nožem smrtno zabodel v trebuh. Tudi Senka je bila deležna preštevilnih hudih udarcev: zlomil ji je desno roko, hudo poškodoval levo, zaradi česar so ji amputirali del prsta, poškodoval jo je po glavi. Potem je iz stanovanja ukradel ročno uro, nekaj drobiža, čokolado, sponke. Sodišče je prepričano, da je bil njegov namen dobiti kaj vrednega, da bi lahko kupil drogo. Zaradi tega očitek v obtožnici, da je ravnal iz koristoljubnih nagibov. Zanimivo je, da sta imela zakonca v stanovanju kar nekaj prihrankov, a so ostali nedotaknjeni.

Medtem ko je soprog takoj umrl, so hudo poškodovano Senko Uvodić odpeljali v bolnišnico. Tam je nekaj časa ostala na zdravljenju, potem so jo odpustili v domačo nego. Umrla je tri mesece po napadu. Še prej je podrobno opisala, kaj se je zgodilo.

Ne spomni se ničesar

»Prosil je za malo moke za palačinke,« je povedala gospa, ki je napadalca poznala že iz otroških let. Medtem ko jo je iskala, je šel Juretić v dnevno sobo, v kateri je njen mož gledal nogometno tekmo na televiziji. Za seboj je zaprl vrata, tako da Senka ni videla, kaj natančno se je zgodilo. Takoj ko je odprla vrata, pa jo je udaril z nekim »železjem« po glavi. Še kar naprej jo je tepel, da je padla na tla. Dvignila je roke, da bi glavo zaščitila pred udarci, pri tem pa kričala in klicala soproga. Ki je bil takrat že mrtev.

Medtem ko je vsa omotična ležala na tleh, je slišala brskanje po stanovanju. Sklepala je, da napadalec išče zlatnino, saj je videla razmetane škatle, v katerih jo je hranila. Potem ga je slišala teči ven in po hodniku. Splazila se je do sosedovih vrat in povedala, kdo jo je napadel. Policistom je tudi takoj rekla, naj preiščejo Juretićeve čevlje, ker morajo biti krvavi. Krvne sledi so nato našli tako na čevljih kot na oblačilih.

Juretić je vse do konca sojenja vztrajal, da se dogajanja ne spominja. »Ne morem se izreči za krivega, če se ne spominjam ničesar. Le to vem, da sem ta dan nekaj delal z očetom. Ter da je nato prišla policija in me odpeljala. Potem sem moral nekaj podpisati. Bil sem zmeden in prestrašen,« je povedal v svoj zagovor. In pridal, da se Senka moti. Izvedenci so ocenili, da je bil v času kaznivega dejanja prišteven. V krvi ni imel alkohola, prav tako ni bil pod vplivom drog.