Akademskemu slikarju, magistru umetnosti in konservatorju-restavratorju Mihi Pirnatu st. so ta teden stanovski kolegi podelili nagrado Mirka Šubica za življenjsko delo. Prejel jo je »za izjemno razumevanje in interpretacijo likovne sporočilnosti ter za preudarno, inovativno, etično in tehnično vrhunsko reševanje likovne dediščine na Slovenskem«.
Njegov sin, Miha Pirnat ml., pa te dni pripravlja pregledno razstavo o očetovem delu, ki bo na ogled predvidoma od 24. marca v Narodni galeriji v Ljubljani. Izpostavljen bo kot slikar akvarelist, ki je ustvarjal tudi olja na platnu, del razstave pa bo pripovedoval o njegovi pestri restavratorski poti. »Oče je eden prvih restavratorjev, ki so svoje restavratorsko delo začeli v Narodni galeriji v Ljubljani,« izpostavlja sin, ki je zakorakal po očetovih stopinjah in je danes tudi sam zaposlen v Narodni galeriji kot konservatorsko-restavratorski svetovalec.
Mojstrska celota
Miha Pirnat st. se je rodil leta 1924 v Spodnjih Jaršah pri Domžalah. Januarja 1943 se je pridružil partizanom, nato so ga zajeli v Kališču, sledil je zapor v Kamniku, Begunjah ter nato internacija v Dachau februarja 1943. Po trpkih vojnih letih mu je usodo nato začrtalo srečanje s sošolcem Danijelom Fuggerjem, ki ga je navdušil za tedanjo Šolo za umetno obrt v Ljubljani. Leta 1995 je potem na likovni akademiji iz slikarstva še diplomiral, pri Mirku Šubicu pa se je kot eden prvih študentov specializiral za konserviranje in restavriranje. Zaposlil se je v restavratorski delavnici na tedanjem Republiškem zavodu za spomeniško varstvo.
Ni pa delal le v ateljeju, temveč tudi na terenu. Najbolj eksotično je bilo njegovo nekajmesečno bivanje v Egiptu, kjer je kot edini slovenski strokovnjak v Unescovi akciji v šestdesetih reševal koptske freske zaradi gradnje asuanskega jezu. Med pomembnejšimi dosežki doma je denimo njegovo reševanje stenskih poslikav v cerkvi Sv. trojice v Hrastovljah. V cerkvici na Čelovniku je pri utrjevanju stenskih poslikav uporabil nov način zavarovanja odstopajočih ometov, in sicer gumijaste trakove oziroma narezane zračnice, pozneje elastične trakove, ki so počasi in nenasilno potiskali odstopajoče freske nazaj k zidu. Z Ivanom Bogovčičem pa sta v strokovnih krogih odmevno restavrirala Tizianov poliptih iz dubrovniške katedrale. Bogovčič je ob praznovanju Pirnatove 75-letnice zapisal: »Miha je mož, ki je v življenju preživel marsikaj hudega, a mu še vedno uspeva biti zbran, miren, strpen, pošten do drugih in do dela.«
Pohvale izreka tudi restavratorski kolega Josip Korošec: »Z mojstrsko izpeljanimi metodami – bile so rezultat raziskovalnega pristopa in nedvomno virtuozne spretnosti in prirojene senzibilnosti – je segal v samo genezo likovnega dela in sledil njegovi končni podobi. Razumel in spoštoval je sled časa na njem ter znal blažiti poškodbe, ki jih je povzročil človek oziroma narava s svojimi pojavi.« Danes vidi Pirnatov življenjski opus kot mogočno mojstrsko komponirano celoto, ki jo tvorijo sestavine iz različnih obdobij, od starega veka do moderne, dela izjemnih, celo genialnih umetnikov, priznanih ali anonimnih slikarjev in slikarskih ateljejev… Dolgo časa je bil edini slovenski restavrator, uvrščen na seznam literature v kakšni tuji strokovni knjigi; s člankom o tehnikah stenskega slikarstva na Slovenskem (1972) se je znašel v La conservation des peintures murales avtorjev Paola in Laure Mora ter Paula Philippota.
Delo za potrpežljive
Restavratorka, pisateljica in literarna kritičarka Lucija Stepančič si je z njim delila atelje: »Osebnosti pionirjev naše stroke še vedno vzbujajo občutek, da restavriranje ni delo kot vsako drugo, ampak nekaj posebnega. Naše sorazmerno majhne delavnice ohranjajo nekaj karizmatičnosti starih mojstrov. Za restavratorsko delo, pravijo, je potrebna potrpežljivost. Ampak v resnici je še bolj kot ta lastnost, ki je že tako redka, odločilna sposobnost ohranjati zanimanje in odprtega duha. In prav tukaj Miha predstavlja neverjeten zgled. Strpnost pri njem ni pozerska, je nekaj globljega, živo zanimanje za vse in vsakogar.«
Kot restavrator je prenehal delati v svojem 92. letu. Ob svojem poklicu je ustvarjal tudi lastna slikarska dela, predvsem akvarele in tudi olja na platnu, ljubezen do glasbe pa je izživel v ljudskem vokalnem oktetu bratov Pirnat. Zdaj uživa v bogatih spominih v enem od ljubljanskih domov za starostnike, še vedno z vedrim pogledom na svet.