»Klovn kot lik predstavlja odtujenost človeka od nekoč njemu lastne otroške radovednosti in je od nekdaj predmet kontroverznosti. Lahko je humoren, hkrati pa ostaja skrivnosten in nedostopen,« kustosinja razstave Nina Jeza pravi ob Klovnonaniji, nekakšnem »art-cirkusu« oziroma seriji slik s klovni celjskega umetnika Mateja Čepina. Nekatera dela so te dni na ogled v ljubljanski Galeriji Exarte. Ker gre za zasebno galerijo, ki je bila v času kovid ukrepov do nedavnega zaprta, so razstavo za vsak slučaj postavili tako, da si jo je mogoče ogledati tudi z ulice, skozi okno galerije. Na ogled so štiri velika platna ter nekaj manjših slik, nekatere so v obliki asemblažev, torej v manjših škatlah skupaj z določenimi uporabnimi predmeti (kladivo, konjiček, lectovo srce).
Samouk s svojim slogom
Matej Čepin je v slikarstvu samouk. Inspiriral se je pri velikih umetnikih, kot je denimo Goya, jih preslikoval, pri tem pa se ni obremenjeval s stilom. Prvi ga je opazil Robert Inhof, kustos in direktor Galerije Murska Sobota, potem umetnostni zgodovinar Aleš Stopar, ki je bil kustos v Pokrajinskem muzeju Celje, sicer pa »pri nas umetniki brez akademije težko razstavljajo v kakšni javni inštituciji,« pojasnjuje kustosinja. »Z delom in marljivostjo je vendarle našel svoj prepoznaven slog – moderen, svojstven, je nekakšen vojaer v lastnem slikarstvu. Najpomembnejše pri njem pa so zgodbe znotraj slik, vedno se v njih išče neka dvojnost.«
Medse so ga že zdavnaj sprejeli tudi akademsko izobraženi slikarji, postal je član skupine Divji v srcu. Kustos Andrej Medved pa ga je povabil na veliko razstavo o sodobnem slovenskem slikarstvu, ki jo spomladi odpirajo v Portorožu in Novi Gorici.
Film v navdih
Pomembno dejstvo je, da je Čepin velik filmofil, filmske zgodbe potem vleče v sliko z neko absurdnostjo, zanj usoden pa je bil menda režiser David Lynch. »Rad samo nakažem določene predmete na sliki, same slike pa ne razlagam, saj želim, da si vsak ustvari svojo zgodbo. Ljudje smo si različni in na vsakega slika vpliva drugače. Če preveč povem, se izgubi skrivnostnost.« Na sliki Gugalnica nas vendarle opozori na »zanimiv« sončni zahod, ki je v bistvu rumen balon, na dekle na gugalnici ter na klovne, ki jo opazujejo. Kaj je v njihovih mislih, ne vemo. Na sliki so še drugi simboli, ki nam burijo domišljijo. »So pa klovni povsem apolitični,« zagotavlja umetnik. Zanimivo je tudi, da so obrazi na slikah po navadi obrazi ljudi, ki jih slikar osebno pozna, na eni denimo najdemo Tadeja Toša, slikal pa jih je po fotografijah.
Umetnik uporablja platno in olje in dodaja še druge materiale, s čimer slika dobi reliefnost. »Osnova je olje na platno ali akril za kakšne podslikave, nato pa v pravem zaporedju dodam vosek ali drevesno smolo, ki jo sam nabiram. Nastajajo tudi kolaži, slikam sem dodajal že stare čipke, razno blago, prah. Ali pa zgolj ostanek barve, ki sem ga za konec vrgel na sliko in mi je delovalo čisto v redu.« Mnogo slik tudi uniči ali jih predela na novo, recimo jih razreže in vključi v nove slike. Sicer pa vedno izhaja iz določenega besedila, ki ga navdahne, da naredi nekaj čačk in sklic, nato pa se loti platna. »Velikokrat delam sliko tudi brez kakršne koli skice, torej nastaja sproti, prepustim se, da me slika potegne vase.« Barve so pogosto zamolkle, na trenutke pa jih tudi pogumno uporabi, sploh pri klovnih, »pač glede na notranji odsev mojih čustev«.