Pisarna Urške Puš, kot pravi svojemu prijetnemu delovnemu prostoru, nikakor ne daje vtisa, da je tam nekakšna spovednica najrazličnejših duš – tistih, ki so se že vrnile v univerzum, in teh, ki svoje poslanstvo še opravljajo na Zemlji. Ima nekakšen pogovorni kotiček, obdan z energetskimi slikami, drugi del prostora pa je namenjen delavnicam. Urška je mlada, zunaj teh sten vsaj na pogled povsem običajna ženska. Diplomirana zgodovinarka, nekdanja radijska voditeljica, zdaj žena in mamica, s svojim darom pa se je v zadnjih letih naučila povsem lepo, da ne rečemo normalno, živeti.
Prvih videnj si ni znala pojasniti
»Prvi spomin na videnje duše imam iz osnovnošolskih časov. Med obiskom sorodnikov, v stari hiši, sem na stopnicah, ki vodijo na podstrešje, videvala sedeti nekega 'strica'. Groza me je bilo tam mimo hoditi na stranišče, ko sem domačim o tem povedala, pa so to pripisali moji otroški domišljiji. Šele čez leta je dedek pripovedoval, kako je tam zgoraj živel neki daljni sorodnik, ki je tam tudi umrl. Kakšnih 20 let sploh nisem imela potrditve, da tisto, kar vidim in čutim, tudi res obstaja,« začne svojo neobičajno zgodbo. »Pogosto mi je bilo težko hoditi skozi kakšne gozdove, na ekskurzijah po gradovih sem čutila tesnobo, če pa sem vendarle komu kaj potožila, sem se jim zdela čudna«, se spominja. Zato je sčasoma o tem nehala govoriti, občutja, ki so se porajala, pa potlačila vase.
Brez bolezni ne bi bila, kjer je
Leta notranje napetosti, žalosti, jeze ob odklonilnem odnosu okolice so nato izbruhnila v obliki najrazličnejših bolezenskih simptomov, veliko je pripomogla tudi smrt babice, na katero je bila zelo navezana. Zdravstvene težave so se vrstile druga za drugo in se stopnjevale. Zdravniki rešitve niso našli, zato se je odločila skrb za ozdravitev vzeti v svoje roke. »Zavedala sem se, da moram najprej pozdraviti fizično telo, spremeniti pa tudi odnos do sebe, življenja, okolice,« ne skriva. Takrat se je spoznala z alternativnimi pristopi, energijami, reikijem in še čim; z veliko vneme, vztrajnosti, pomoči uradne in alternativne medicine pa ji je uspelo ozdraveti. »Povsem sem se posvetila le sebi, sprejela svoj dar in s tem našla svoje poslanstvo. Življenje mi je začelo prinašati prave ljudi in priložnosti, jaz pa se nisem ustrašila, ampak sem sledila svoji poti,« razmišlja. »Odločila sem se tudi, da ne bom več žrtev, da ne bom več razlagala o svojih težavah, bolečinah. Naletela sem tudi na posnetek ženske s parkinsonovo boleznijo, ki je povedala, da je bolezen sprejela in je vesela, da jo ima, ker jo je spremenila na bolje. Tudi z mano je tako. Brez bolezni, revme, nikoli ne bi bila, kjer sem. Najbrž bi bila vsa živčna, ker ne bi mogla dobiti službe v muzeju ali arhivu, ali kot predavateljica… Ogromno sta mi k temu razmišljanju in tudi na novi poslovni poti pomagala nekdaj župnik, danes psihoterapevt Andrej Debeljak in njegova žena Karmen.
Kot mediju ji v začetku ni bilo lahko
Tudi ko se je odločila, da začne uporabljati svoj dar in živeti svoje poslanstvo, ji ni bilo postlano z rožicami. »Ni bilo lahko, nihče mi ni nič razložil. Ljudem, ki so me vpeljali v energijski svet, sem o tem, kar doživljam, vsaj lahko povedala, bilo mi je lažje. Sicer pa sem morala vse izkusiti in se naučiti sama,« pove.
»Moje poslanstvo je deliti darove, ki so mi bili dani. Največ delam pogovore s pokojnimi, poleg tega pa še dušne 'readinge', to so pogovori z lastno dušo in našimi vodniki, da vidimo, zakaj smo tu, kaj je naš namen. To, na primer, tudi pokojni, med našimi pogovori, redno poudarjajo. S pomočjo energij delam tudi poslovna svetovanja za samostojne podjetnike, podjetja, pa tudi energijska čiščenja domov. Mnogi to delajo tudi sami, z zažiganjem žajblja, s svetim lesom, ampak če želite duše res odstraniti iz domov, je to delo priporočljivo prepustiti nekomu, ki jih zaznava in resnično očisti. Zadnje čase ustvarjam tudi energijske slike in portale. Simboli, kristali, postavitve, figure… To so ljudje od nekdaj uporabljali za energijsko podporo. Ustvarim jih intuitivno, po navdihu, ki ga prejmem, ko se povežem z izvorom,« opiše.
Duše vidi, čuti in sliši
»Vsak 'reading', branje oziroma pogovor, je drugačen, ker je tudi vsak človek drugačen. Drugačni so njegovi vzorci, družina, v kateri je živel in ga je, seveda, zaznamovala. Informacije vidim. Če sporočila ne razumem najbolje, vklopijo še moje ostale čute, da lahko informacijo zavonjam, začutim ali slišim. Duše tako vidim, čutim in slišim. Lahko komuniciram z njimi. Tega se ni moč naučiti iz knjig, štejeta le praksa in lastni razvoj. Danes so pogovori skoncentrirani na 50 minut in takrat se zgodi več, kot se je včasih v dveh urah,« pojasni. Ljudje postavijo vprašanja ali dušam pusti, da same povedo, kar želijo? »Želim, da ljudje tako sebe kot duše umrlega ne obremenijo s pričakovanji, zato vprašanj ne dopuščam. To naredim le, če duša jasno pove, da jih žalujoči lahko tudi kaj vpraša,« pojasni. Ni se še zgodilo, da žalujoči med dušami ne bi dobil sogovornika. »Vedno se javi kakšna duša za pogovor. Pridejo duše, ki so povezane z osebo, če ne tisti, s katerimi stranka želi govoriti, pa nekdo, ki je v povezavi s temi dušami. Velikokrat se pojavijo tudi tisti, s katerimi stranka nikakor noče govoriti,« pove v smehu. »Nekatere stranke je strah, da ne bodo mogle komunicirati s tistimi, ki so umrli že dolgo nazaj, pa ni tako. Po drugi strani se držim pravila, da mora biti od smrti vsaj pol leta. Izkušnje so me pripeljale do tega, da težave niso s pokojnimi, ampak z živimi. Čeprav se nam morda zdi, da smo si že opomogli, še nismo pripravljeni na ponovno srečanje. Zato tudi duše še niso pripravljene priti na pogovor. So tudi izjeme, ampak zelo redko,« pove.
Na pogovore prihajajo ljudje vseh položajev in slojev. »Največ jih je med 25. in 55. letom. Veliko delam s starši, ki imajo rahločutne otroke, prihajajo pa tudi starejši. Glede izobrazbe in položajev sem videla že vse, od direktorjev, bančnikov, sodnikov, odvetnikov, pravnikov, taksistov, prodajalcev, šivilj, takšnih in drugačnih terapevtov, računovodij, glasbenikov, študentov,« našteje.
Duše umrlih komunicirajo v vsakodnevnem življenju
»Umrli vplivajo na nas, dajejo nam sporočila. Nekateri žalujoči jih vidijo, morda delčke podobe umrlih, včasih tudi obrise v ogledalu, oknu. Drugim izginjajo stvari, ali pa jih najdejo drugje, kot so jih odložili, pospravili. Znaki so tudi manipuliranje z elektriko – prižiganje, ugašanje luči, ponoči se prižge televizot, nenadoma se privije zvok na televiziji ali radiu… Najbolj znana in pogosta so peresa, ki priletijo pred nas, ležijo pred nami, pa tudi ptiči. Pogoste so tudi cvetlice, vonji – dišave, ki so jih uporabljali, vonj cigaret, kakšne določene hrane,« našteje. Se z umrlimi, tako z ljudmi kot tudi z živalmi, tudi sicer, sami, lahko pogovarjamo? »Seveda. In ja, tudi živali imajo dušo in komunicirajo na popolnoma enak način kot ljudje. Ko govorimo z umrlimi, nas slišijo vedno, reagirajo pa takrat, ko se jim zdi potrebno,« pove.
Pokopališča so za žive, duš umrlih tam ni
V vsakdanjem življenju se je Urška zaznavanje duš naučila nekako odklopiti. »Ko grem v trgovino, je sicer lahko okoli mene pravi tornado,« pove v smehu. Na pokopališča, če se le da, ne hodi. »Če že grem, grem tako, da sem sama oziroma da je čim manj ljudi. Duše umrlih se tam itak ne zadržujejo, pokopališča so namenjena živim, žalujočim, ne pokojnikom,« pojasni. »Seveda, če gremo na pokopališče, grejo umrli z nami, vedo, kako so urejeni njihovi grobovi, ne štejejo pa, kolikokrat smo tam. Umrli želijo, da so tisti, ki žalujejo za njimi, srečni, da živijo dalje,« zaključi.