V nedeljo, 14. februarja, bomo praznovali god sv. Valentina, ki je v sodobnosti poznan predvsem kot dan ljubezni in zaljubljencev. Razvajanje partnerjev, romantični oddihi, darila in večerje so postali simbol tega praznika v sodobni družbi, tudi pri nas. A valentinovo ima, kot razkriva naš sogovornik, etnolog dr. Janez Bogataj, že dolgo zgodovino. »Valentinovo, kot ga poznamo danes, ima za seboj bogato dediščino. Izhaja iz Anglije, kjer je ta tradicija dolga že dobrih petsto let. Tam so že iz daljne preteklosti znani primeri, kako so si pošiljali različna ljubezenska pisma, in ohranjeni ostanki še danes na dražbah dosegajo velike vsote denarja. Gre za odličen primer ohranjanja zapuščine. Ta praznik se je nato po zaslugi angleških priseljencev močno razširil v ZDA, kjer je dobil izrazite potrošniške razsežnosti ter se kot tak vrnil v Evropo, kjer smo poleg načina praznovanja prevzeli predvsem znamenje srca in rdeče barve.«
Valentin, prvi spomladin ali ptički se ženijo
A godovanje Valentina je na Slovenskem nekoč pomenilo nekaj povsem drugega. Za naše prednike je po besedah dr. Bogataja pomenil predvsem enega od praznikov zgodnje pomladi. »Najverjetneje gre za dediščino poganskega čaščenja pomladi, zato so mu rekli tudi 'Valentin, prvi spomladin', kar so dopolnili tudi z besedami 'Valentin, na njegov dan posije sonce po dolin'.« Obenem so ljudje 14. februarja zaznamovali predvsem začetek ptičjih ženitev. »A ker vemo, da se ptiči vseh vrst ne ženijo na isti dan, se je ta navada – še danes – ohranila predvsem v severovzhodni Sloveniji in na Goriškem. Gospodinje so na ta dan napekle veliko peciva, tudi štruklje in pogače, ter ga nato polagale na veje grmov in dreves. Otroci iz vasi so nato hodili od hiše do hiše z voščili za dobro letino in spraševali, ali je kaj ostalo od ptičje ženitve. Gospodinja jih je poslala na vrt pogledat, otroci so si izbrali pecivo in ga odnesli domov. Te stvari so posušili in jih imeli za lažjo prebroditev tega mrzlega obdobja do pomladi, ko se je narava začela prebujati in dajati sveže plodove,« socialno gesto in dobrodelnost, pri kateri so tisti z dovolj moke in jajc poskrbeli za revnejše, izpostavi Bogataj.
Situacija na Slovenskem se je nato spremenila v poznih osemdesetih letih 20. stoletja. V prehodu v 90. leta so se predvsem tiskani mediji začeli spraševati, zakaj tudi pri nas ne praznujemo dneva zaljubljencev. »Gre za obliko globalnega papagajstva, ki se je v Sloveniji močno razširilo, tako pri praznikih kot pri drugih zadevah. Naše navade za valentinovo kot ptičje ženitve so se, kot že rečeno, ohranile predvsem na severovzhodu države, kjer pa otroci danes ne hodijo od hiše do hiše po hrano zaradi preživetja, temveč zaradi priboljškov in znanega reka 'Sosedovo je vedno boljše kot domače',« doda Bogataj. Ena od posebnih navad je tudi praznovanje valentinovega v vasici Šmaver pri Solkanu v Italiji, kjer je to praznik štrukljev in na nedeljo po valentinovem lokalni prebivalci ocvrejo od 1000 do 1300 orehovih štrukljev, ki jih vsako leto pride pokusit ogromno obiskovalcev. »Ta tradicija tam obstaja že od začetka prve svetovne vojne, če ne celo dlje v zgodovino. To je dokaz, da nam globalna družba ponuja en sam način praznovanja, medtem ko nam lokalna dediščina prikaže različne oblike istega praznika na različnih območjih Slovenije,« kritični pogled na globalno kulturo prikaže zaslužni profesor Filozofske fakultete v Ljubljani.
Brez dobre hrane ni pravih hormonov
Da je hrana na dan ljubezni izrednega pomena, opozarja tudi strokovnjakinja za zdravo prehrano Marija Merljak. »Enostavno ne morem dovolj poudariti reka, da gre ljubezen tudi skozi želodec.« V pogovoru o preteklosti razkriva, da je bilo pri njej doma včasih polno simbolov in majhnih darilc, čeprav ponje niso šli v cvetličarno ali trgovino. »Ljudje so si ob teh praznikih vedno radi podarjali malenkosti. Moj oče kot pravi kmet je na dan ptičkovih ženitev prinesel posebne gobe ali smrekove vejice iz gozda, s čimer je pokazal, da mu je mar. Včasih je tudi pripravil odlične, doma narejene testenine z izjemno omako in tudi tako pokazal ljubezen. Čutili smo, da se prebujajo narava in živali, s tem pa smo dobili navdih in elan za vstop v pomlad.«
Kaj pa univerzitetna diplomirana inženirka živilske tehnologije priporoča glede prehranjevanja na ta dan? »Najvišje na tej lestvici je zagotovo čokolada, saj se človek po zaužitju počuti pomirjeno, varno in domače. Absolutno so dobrodošle tudi vse barvaste jedi, predvsem rdeče, oranžne in zelene. Najbolj velja izpostaviti jagode, ki vsebujejo snovi, ki jih ljudje potrebujemo za tvorbo dobrih hormonov, in kot take veljajo za naravno viagro za moškega, obenem pa odpravljajo žensko hladnost. Super na ljubezensko energijo in poželenje vplivajo tudi maline, kar je veljalo sploh včasih, ko jagod pozimi ni bilo mogoče dobiti,« našteje Merljakova ter nadaljuje: »Priročni so še pomaranče in rdeča jabolka, za mnoge presenetljivo tudi pršut. Casanovov kruhek je poleg kruha in plesnivega sira vseboval prav pršut. Dobrodošla so še jajca, rdeča leča, banane ter zelenolistnata zelenjava in kislo zelje, ki zaradi solne kisline preprečujeta paniko. Tu so potem še morska hrana, mandlji, orehi, lešniki, arašidi, skuta in polenta. Z vsem naštetim ustvarimo ljubezenske hormone, endorfine, ki zmanjšujejo občutek lakote ter povečujejo zanimanje za evforične občutke. Če vse to ne deluje, naj spomnim še na čaj za zaljubljenca – ljubezenski napitek iz hibiskusa, suhe citronke, suhih in svežih cvetnih listov vrtnice, rožmarina, komarčka, kardamoma in cimeta,« ogromno idej predstavi Merljakova. Kot poudari na koncu, je ključno, da poslušamo svoje telo, kaj si želimo pojesti, in da smo ob pripravi jedi ustvarjalni.
Tradicija gregorjevega se širi tudi v netradicionalne kraje
Potem ko je valentinovo dobilo značilnosti kapitalističnega praznika, je svojo vlogo pri ohranjanju domače tradicije povečalo gregorjevo. Praznik sv. Gregorja, ki ga sicer praznujemo 12. marca, podobno velja za praznik ptičje ženitve. Danes pa je dobilo naziv praznika za neuraden začetek pomladi, čeprav se ta koledarsko začne kasneje. »Na ta dan naj se ne bi več delalo ponoči pri umetni svetlobi, začela naj bi se dela na poljih, njivah, vrtovih, v gozdu. Lepa tradicija metanja luči v vodo se je ohranila predvsem v obrtniških središčih Gorenjske, v Tržiču in Kropi, kjer še danes spuščajo lesene barčice in splave s svečkami po potokih in rekah,« zanimiv običaj opiše Bogataj. Da gregorjevo zaradi nepotrošniške usmeritve v primerjavi z valentinovim ni izgubilo veljave, temveč se je kvečjemu razširilo, pa ponazori s primerom, da so plavajoče barčice začeli spuščati tudi po potokih in rekah, kjer tega prej niso poznali – na primer v Ljubljani po Gradaščici in celo po reki Spree v Berlinu, kjer so tamkajšnji Slovenci s tem privabili zanimanje lokalnih televizijskih postaj.
Glede na zdravstveno situacijo bo letošnje valentinovo drugačno kot prejšnja. Zaprte so gostinske in turistične storitve, več bodo ljudje primorani storiti sami. »Za pametne in zdrave ljudi bo to pravi trenutek, da gredo drug k drugemu. Gre za preizkus, ali še znamo sami nekaj narediti za skupno dobro. Oba partnerja imata idealno priložnost, da dasta svoj doprinos k dobri večerji, k lepemu dnevu. Bodimo hvaležni in se zavedajmo takšnih posebnih trenutkov, v katerih se skriva sreča. Čeprav trenutno zaradi omejitev ne moremo početi veliko stvari, imamo sebe in drug drugega. Nič ne moramo doseči na silo, temveč počasi in z željo, pri tem pa res pomaga vsa našteta hrana,« meni Merljakova in za konec doda: »Ljubezen človeka zdravi, težava je v tem, da gre za ravnovesje dajanja in sprejemanja. Svet si z ljubeznijo lepšamo, če imamo željo po obojem. Nekateri le dajejo, drugi le sprejemajo. To pa ne gre. Ljudje se morajo odpreti, naučiti sprejeti, s tem pa bodo znali tudi dajati.« Upamo, da boste na letošnji dan zaljubljencev znali oboje!
