Gledate na odbojko drugače, odkar ste v vlogi trenerja?

Mogoče sem se spremenil, a moj pogled na odbojko je ostal enak. Skušamo igrati na enak način, kot sem si to zamišljal kot igralec.

Se je spremenil tudi vaš pogled na moštvo?

Kot trener se precej bolj poglobiš v vsakega igralca. Skušaš ga preučiti in ugotoviti, kaj počne slabo in kaj dobro, ter to uporabiti. Na ekipo moraš gledati kot na celoto, če želiš, da stvari delujejo. Seveda moraš imeti tudi nekaj sreče, kar zadeva poškodbe.

Kako pomembni sta psihološka in pedagoška komponenta?

Vsega je po malem. Veliko je sestankov in pogovorov. Če želiš biti dober v tem poslu, se moraš resnično potruditi. Pa ne da bi se pritoževal, gre le za opažanje. Vse skupaj je zelo kompleksna zadeva.

Se z igralci veliko pogovarjate?

Verjetno bi na to vprašanje lažje odgovorili igralci, a verjamem, da se. Trudim se, da je prisoten dialog in ne monolog, čeprav se včasih temu ne da izogniti. Verjamem, da komunikacija na visoki ravni mora biti prisotna.

Kako pomemben je značaj igralcev za dobro kemijo v moštvu?

Izrednega pomena. Trenerju je najlažje, če ima v moštvu vodjo, ki na igrišču opravlja njegovo delo in mu igralci sledijo. Predvsem je pomembno imeti igralce, ki vedo, kam želijo priti, se dokazati, napredovati in hočejo izkoristiti svoj potencial. S takimi je užitek delati. Ni slabšega, kot če treniraš nekoga, ki je kvaliteten, a brez ambicij.

Je s tega vidika karakter igralca pomembnejši od talenta?

Talent je zagotovo pomemben, a če se igralec zanaša le nanj, smo že zavozili. Igralec mora vedeti, da talent ne sme biti njegov edini adut. Ključ je v zmagovalni miselnosti, ki ga vodi, da zna ob trdnem treniranju talent primerno oblikovati. Tu nastopi tudi trenerski štab, da igralcem omogoči, da svoj čas v fitnesu in dvorani izkoristijo kar najbolje. Nekateri pravijo, da je kvaliteta pred kvantiteto, a sam pravim, da naj bo oboje.

Med tekmami težko brzdate čustva?

Moj osnovni namen je, da igramo dobro, pametno odbojko, da ekipa funkcionira in dosega rezultate. Težko ocenjujem sebe, a verjamem, da bi igralci dejali, da so med treningi in tekmami velikokrat tudi povišani toni. Tega ne skrivam. Tudi čustva so del športa, čeprav jih trener med tekmo naj ne bi kazal. A kdaj je treba igralce tudi prebuditi, jim pokazati, da ne gredo v pravo smer. Po drugi strani pa… Če vseskozi govoriš s povzdignjenim glasom, po določenem času postaneš preslišan, zato ima tišina včasih večji učinek.

Kaj vas kot trenerja najbolj ujezi?

Lenoba. Te ne toleriram. Prav tako ne maram zaspancev. Ne na treningu, še manj na tekmah. V prvi vrsti sem tukaj, da igralce delam boljše, ne zato, da se smejimo ter imamo fino. Tu, če to želim ali pa ne, delam vzporednice s svojimi začetki in se primerjam z igralci. Kot nekdo, ki ni imel nobenega potenciala, si mislim, kaj bi dal, da bi imel njihove zmožnosti. Jezi me, ko vidim, kako nekateri tako zlahka zapravljajo svoj potencial.

Ali za vas obstaja popolna tekma?

Ne. Odbojkarska igra je velik kaos. Vedno se na igrišču zgodi nekaj, kar bi lahko oziroma bi morali izvesti bolje. Vedno se je treba vprašati, kje bi lahko bili še boljši. Zgodilo se je, da smo izgubili, a igrali dobro. S tega vidika sem si rekel: O. K., miselnost vseh igralcev je bila prava, vendar je bil nasprotnik boljši. A kljub temu v ozadju vedno slišim glas, ki mi pravi, da se nam je ponudila priložnost, ki pa je nismo izkoristili.

Dolgo premlevate poraze?

Zelo dolgo, a to še ne omeni, da jih znam prenesti. Običajno se takoj po tekmi doma usedem za mizo in začnem preučevati videomaterial, ki ga imam na voljo. Pa ne samo ob porazih, tako je po vsaki tekmi. Veliko je stvari, ki jih vidim, o katerih se je treba nato z igralci pogovoriti in jih popraviti. Delati je treba konstantno, če želiš, da pride do minimalnih premikov. A to je moje delo, ki pa ga ne počnem iz nuje, temveč zato, ker me resnično zanima.

Mora biti trener v stalnem procesu iskanja znanja?

Mislim, da to ne velja le za trenerje. Tako je nastavljen ves svet. Ko ljudje zaspimo, ko smo zadovoljni, ni več napredka. Morda govorim zelo na široko, a se mi zdi prav, da je tako, saj človek v nasprotnem primeru postane pasiven.