Na vladnih novinarskih konferencah sodelujejo ljudje, ki verjamejo in oznanjajo edino resnico kot zadnjo besedo. Če ob tem še malo grozijo, toliko boljše. Kot denimo glavni šolski inšpektor Slokan, ki je opozarjal starše, da bodo lahko kaznovani, če njihovi otroci v šolah ne bodo nosili mask.

Je pa zanimivo, da je Urbanija prepovedal sodelovanje v oddajah na nekaterih televizijah Kreku in Beovićevi ter ministrici Kustečevi. Česa se bojijo? Mogoče tega, da bi se Beovićeva v čem strinjala z epidemiologom Fafanglom, ki si upa javno dvomiti o nekaterih vladnih ukrepih? Ali da bi se ubožica Kustečeva ob neprijetnih vprašanjih novinarjev lahko zlomila pred kamerami? Mogoče pa, da bi Krek izustil preveč krekizmov in bi bil narod še bolj zmeden.

Komu so te prepovedi res namenjene? Premalo ubogljivim, preveč radovednim, premalo upogljivim, neprijetnim, samosvojim ali vsem, ki ne gledamo pravih televizijskih programov? Nepojmljivo, žalostno in obenem smešno do kraja, kot da so vladajoči prepričani o neumnosti naroda. Vendar pa ne pomagajo nikakršne prepovedi, saj znamo ločiti zrnje od plev.

Te prepovedi so predvsem nedostojne in absolutno neprimerne za demokratično državo, v kateri živimo. Nedostojno je, da poslanci in poslanke ne obsodijo tovrstnega ravnanja. V Sloveniji vlada ljudstvo in je svoboda izražanja zagotovljena z ustavo.

Ljudstvo pa pravi, da ste s svojim delovanjem presegli vse meje. Ali ne vidite, da kosmi razcapanih oblačil frčijo s cesarja? Mogoče se zdi, da je slednje v tem trenutku bolj pobožna želja kot resnica. Vendar pa sem prepričana, da na koncu cesar vedno ostane gol in sam samcat pred obličjem zgodovine. Razni urbanije pa? Navadno začnejo hitro iskati novega vladarja.

Magda Plementaš Lombar, Kranj