Svetovno prvenstvo v biatlonu bo že 52. po vrsti, drugič v zgodovini ga bo samostojno gostila Pokljuka. Prvič ga je leta 2001, tri leta prej pa skupaj z avstrijskim Hochfilznom. Leta 2006 je bilo na Pokljuki le svetovno prvenstvo v mešanih štafetah, saj so bile tedaj olimpijske igre v Torinu. Največ odličij v zgodovini je osvojil Norvežan Ole Einar Bjoerndalen, in sicer skupno kar 45, med biatlonkami pa Nemka Magdalena Neuner 17. Prvo slovensko odličje je leta 2009 osvojila Teja Gregorin, ki je bila v južnokorejskem Pjongčangu na 15 kilometrov posamično srebrna, kar štiri kolajne pod slovensko zastavo s svetovnih prvenstev pa ima v svoji vitrini Jakov Fak.
Mešana štafeta nekaj minut celo svetovni prvak
Teja Gregorin 18. februarja 2009 na sicer trdni smučini v Pjongčangu ni tekla najhitreje, saj je dosegla deveti čas. A so se tistega dne na 15-kilometrski preizkušnji odličja delila na strelišču. Od 20 strelov je danes 40-letna Ihanka zgrešila zgolj enega, v cilju pa zaostala le za Nemko Kati Wilhelm. »Bila sem zares zelo zbrana. Ker vsak zgrešeni strel prinese kar minuto pribitka, sem vedela, da je bolje, če streljam kakšni dve sekundi na vsakem postanku več. Nisem imela česa izgubiti, bila sem neobremenjena,« je takrat prekipevala od sreče Teja Gregorin, ki je tako Slovenijo vpisala na zemljevid pomembnih držav na največjih biatlonskih tekmah.
Le dve svetovni prvenstvi kasneje je bila Slovenija znova na nogah. Slovenski biatlonci so bili v Ruhpoldingu leta 2012 na premierni preizkušnji mešanih štafet na svetovnih prvenstvih prvaki kar nekaj minut, dokler ni sodniška komisija iz posnetkov kamer ugotovila, da so tudi Norvežani pravilno pokrili eno od tarč in morali neupravičeno v kazenski krog. Ker tek v kazenskem krogu traja od 25 do 30 sekund, je v uradnih izidih nekaj časa ob Norveški svetila zvezdica, in ko so jim neupravičen pribitek odbili, so se prebili na prvo mesto, Sloveniji pa je ostalo še vedno odlično drugo mesto. »Po vseh teh letih – kolajna! Splačalo se je vztrajati. Tega nisem pričakovala. To je res nagrada za vztrajnost, za ohranjanje upanja, da zmorem in zmoremo, če gre za štafeto. Srebro je kot zlato. Za vse nas. Prvi smo prečkali cilj, kar tudi nekaj pomeni,« je tedaj Andreja Mali (v ekipi so bili še Teja Gregorin, Klemen Bauer in Jakov Fak) opisovala čustva, ki so jo prevevala v cilju tekme mešanih štafet.
Če je bila prva kolajna v Ruhpoldingu torej veliko presenečenje, je bila nekoliko manjše druga. Jakov Fak, ki je dve leti prej začel tekmovati pod slovensko zastavo, je v najstarejši biatlonski disciplini 20 kilometrov, ki je na sporedu že od prvega svetovnega prvenstva leta 1958, iztisnil zadnje atome moči in v finišu prišel do zgodovinskega prvega naslova svetovnega prvaka za Slovenijo. »Še posebej je lepo, da sem zlato dobil v slovenski ekipi, ki mi je v zadnjih letih pomagala in me vzela v to svojo veliko spremljevalno moštvo. Hvaležen sem, da so mi dali priložnost,« je med drugim ob slavju povedal Jakov Fak, ki je preobrat naredil v zadnjem kilometru in za seboj pustil Francoza Simona Fourcada.
Fak do dveh zlatih odličij
Jakov Fak je tri leta kasneje znova okusil slast zlatega odličja, a je še pred tem prišel do bronastega. In sicer leta 2013 v Novem Mestu v sprintu na 10 kilometrov. »Tudi ta kolajna je zame nekaj posebnega. Zelo sem si jo želel. Moje otroške sanje se uresničujejo znova in znova. Znova sem potrdil, da se na velikih tekmah dobro znajdem. Lepo je, če se to ponavlja znova in znova,« Jakov Fak, biatlonec iz Mrkoplja pod slovensko zastavo, ni skrival sreče, veselja in ponosa. Znova je z zelo inteligentnim pristopom iztisnil največ pravi dan na pravem mestu, kar je njegova največja vrlina. Na strelišču ni zgrešil niti ene tarče. Tudi zato, ker je vedel, da je to glavna in – kot se je pokazalo – tudi edina pot do kolajne.
In znova so se njegove otroške sanje uresničile dve leti kasneje. V finskem Kontiolahtiju je do naslova svetovnega prvaka na tekmi s skupinskim startom prišel na zadnji dan svetovnega prvenstva. »Svetovno prvenstvo ni samopostrežba. Ni samoumevno, da bi kot favorit le prišel po naročeno kolajno. Težko je bilo tekmovati z visokimi pričakovanji. Vesel sem, da se je tako končalo. Da sem zbranost ohranil do konca. Ni bilo lahko ostati osredotočen na zadnji tekmi. Očitno imam nekaj talenta za to,« je Jakov Fak umirjeno, brez velikih emocij, ki jih je izstrelil predvsem po prihodu v cilj, tedaj opisal vrline svetovnega prvaka.
Slovenija na zadnjih štirih svetovnih prvenstvih po odličjih ni posegla. Še najbližje sta bila Jakov Fak lani na 20-kilometrski preizkušnji, ko je bil četrti, in Teja Gregorin leta 2017, ko je bila peta na tekmi s skupinskim startom. V slovenskem taboru upajo in računajo, da se bo to spremenilo prav na domačem prizorišču.
