V novomeškem Anton Podbevšek Teatru se letos obetajo štiri premierne produkcije, katerih skupno vodilo so besede revolucionarke Rose Luxemburg: »Tisti, ki se ne premaknejo, ne opazijo svojih verig.« Gre za petnajsto sezono APT, ki ima za sabo že skoraj 70 premier.
Raziskovanje odnosa do rasnih vprašanj
Prva premiera Črna koža, bele maske režiserke in koreografinje Maše Kagao Knez se s prenosom v živo obeta 21. februarja. Tematika se dotika rasizma ali, bolje rečeno, »ujetosti v stereotipe, ki so se stoletja nalagali in so nekako postali del koletivnega«, pravi Kagao-Knezova. »V Sloveniji sem rojena, že 42 let živim na istem naslovu, pa moram še vedno skoraj vsak dan odgovarjati na vprašanja, kako dobro govorim slovensko in podobno. Dolgo se mi je to zdelo normalno, zdaj pa spoznavam, da ne sme biti. Mnogi dogodki kažejo na nestrpnost v našem prostoru. Zato se mi je zdelo prav, da načnemo tudi to tematiko.«
Po besedah dramaturginje in korežiserke Ivane Djilas se predstava ukvarja z načini, kako ponotranjimo vzorce, kako in zakaj se sprijaznimo z rasnimi vprašanji, kako sprejemamo ljudi z drugo barvo kože. Predstavo opisuje kot mešanico plesnega in glasbenega potovanja, nastaja pa v koprodukciji APT in Plesnega teatra Ljubljana.
V maju sledi premiera predstave Primer Kocbek: In stoletje bo zardelo v režiji ravnatelja gledališča APT Matjaža Bergerja, ki si je želel Kocbeka gledališko raziskati že celo desetletje. Predstava temelji na delu Andreja Inkreta z naslovom In stoletje je zardelo. »Zanima me predvsem odnos do partizanstva, zvestoba do partizanstva do konca, tudi preko roba, in hkrati odnos do izdajalcev tako v vsakdanjem življenju kot do političnega izdajalstva, kolaboracionizma,« pravi Berger. Kot dodaja, želi pogledati, kako so mladi ljudje takrat razmišljali o najbolj temeljnih političnih, osebnih, intimističnih, teoretskih, literarnih in vseh drugih mogočih vrednotah.
Aktualno delo izpred sto let
Debitant na odru APT Juš Zidar se je podpisal pod režijo predstave Antonio Gramsci: Pisma iz ječe, ki jo bodo premierno uprizorili septembra. Izhaja iz istoimenskega dela Gramscija, italijanskega političnega zapornika v času fašizma, ustanovitelja italijanske komunistične partije, pisatelja in političnega teoretika. Svoj literarni opus je Gramsci tako pisal v zaporu, pisanje je bilo zanj kot diskreditiranega intelektualca način preživetja in osmislitve eksistence.
»Iz dneva v dan se mi zdi prav strašljivo, kako se neka literatura, ki že pred stotimi leti nagovarja probleme antiintelektualne drže ter odrivanja umetnosti in znanosti kot nelegitimne in gospodarsko neučinkovite, spet bere presenetljivo aktualno,« dodaja Zidar. Predstava izpostavi tudi Gramscijevo nerevanšistično držo intelektualca, ki zgolj razmišlja, kako lahko znotraj nove realnosti pripomore k napredku in boljšemu življenju.
Zadnja letošnja premiera v novembru nosi naslov Neodgovorjeni klici. Gre za avtorski projekt po motivih iz knjige Fragmenti ljubezenskega diskurza Rolanda Barthesa. Predstava raziskuje prijateljski odnos, kaj ga definira, kaj razlikuje od partnerskega odnosa ter kaj ga dela v nekih trenutkih morda celo usodnega. Po besedah režiserja Jana Krmelja gre predvsem za premislek o krhkosti človeških odnosov in pomena skupnosti za polno življenje. »Krhkost si je po mojem mnenju treba dovoliti za vsak prijateljski ali ljubezenski odnos, za umetnost pa sploh. Skozi krhkost najlažje spregovorimo o človeških vezeh in je tudi nekakšen pogoj zanje,« pravi Krmelj.
