Navajamo nekaj dejstev, ki jih opažamo na naši šoli, hkrati se strinjamo z vsem, kar so o posledicah šolanja na daljavo povedali strokovnjaki. Zastavili vam bomo nekaj vprašanj. Pričakujemo odgovore.
Na začetku naj povemo, da smo izjemno ponosni na naše učence, saj so se dela lotili zavzeto in odgovorno, večina. Kaj pa tisti, ki ne znajo ali ne zmorejo?
Pri njih opažamo vse več stisk, ne prihajajo na videokonference, ne želijo vklopiti kamer, vse manj sodelujejo, so odsotni, ne oddajajo nalog … vse to se stopnjuje po božično-novoletnih praznikih.
Socialna delavka M. Marinšek pravi, da je veliko odvisno od družine, njenih zmožnosti in vrednot; niso vse družine mirne, prijetne in zdrave. Kako je otroku, ki doma trpi nasilje, alkohol in je bila šola njegovo varno zatočišče? Ima videokonferenco s šolskim svetovalcem, pa si ne upa povedati, kako se počuti, ker je v istem prostoru z osebo, ki nad njim izvaja čustveno nasilje.
Slabše socialno vključeni otroci imajo vse večje stiske, prav tako učno šibkejši otroci, saj se pri njih zaostanek le povečuje, opozarja psihiatrinja ga. Anderluh.
Skrbijo nas učenci s čustvenimi težavami - šola je zanje pomemben dejavnik varovanja zdravja, gradnje identitete.
Strokovnjaki opozarjajo na spletno nasilje, kateremu so zdaj otroci veliko bolj izpostavljeni. Starši sporočajo, da so otroci preveč časa pred ekrani, posledično so nezbrani, razdražljivi, ne spijo in ne gibajo dovolj. Kako bomo reševali te težave?
Profesor Gregor Starc s Fakultete za šport pravi (Objektiv, 30. 1.), da je že v prvem valu otrokom upadla vzdržljivost in koordinacija za 15 odstotkov. Kar 40 odstotkom otrokom je onemogočena vadba v klubih, kjer trenirajo. Tisti, ki ne trenirajo, pa so imeli v šoli vsaj šport in športne dni ter šole v naravi … s čimer smo skrbeli za zdrav psihofizični razvoj otrok. Pred epidemijo je vsako leto za odstotek upadla debelost pri otrocih, v lanskem letu pa se je zgodil 20-odstotni porast.
Povezava med razvojem možganov in gibanjem je izjemna. To, da so otroci pasivni, da ne gibajo, bo imelo velikanske posledice za kognitivni razvoj.
Starši otrok s posebnimi potrebami, ki obiskujejo OŠ, nosijo še posebno veliko breme. Pogosto potrebujejo taki otroci veliko pomoči, starši pa zanjo niso usposobljeni. Kako težko sledijo pouku pred ekranom na primer nemirni otroci?
Koliko otrok je samih večino dneva, ker morajo starši v službo? Od povprečnega mladostnika težko pričakujemo (glede na njegove šibke samoregulacijske zmožnosti), da bo skrbno načrtoval in izvajal zdravo dnevno rutino. Tako se vse bolj odmika čas spanja, zjutraj pa se jim začne pouk. Mnogi imajo občutke krivde, ker ne zmorejo slediti tempu, ne zmorejo delati za sproti. Svoje frustracije izrazijo z agresivnimi izbruhi doma ali pa agresivnost obrnejo navznoter.
Za tretjino se je povišalo število otrok, ki so poskušali storiti samomor, v porastu so motnje hranjenja in samopoškodovanje.
Strokovnjaki navajajo, da se 80 do 90 odstotkov zlorab zgodi doma, zato je šola varovalni dejavnik. Šole so zelo pomembne pri odkrivanju zlorab. (oddaja Radia Slovenija, Vroči mikrofon, 27. 1. 2021)
Smo na te otroke pozabili?
Na naši šoli je več ranljivih skupin učencev, tudi učenci Romi in učenci tujci.
So res deležni enakega šolanja kot vsi ostali učenci? Je izobraževanje enako dostopno vsem?
Učenci tujci, ki še ne govorijo slovensko, se težko učijo slovenščine, mi težko dostopamo do njih, saj jim informacij ne moremo posredovati v slovenščini. Večinoma govori slovensko le starš, ki je zaposlen, in otroku ne more pomagati. Otroci ne zmorejo sami, učenje jezika stagnira ali nazaduje, prav tako dojemanje učne snovi pri učencih, ki že govorijo slovensko, a še vedno potrebujejo ogromno podpore. Pri nas so to večinoma ekonomski migranti, ki živijo v majhnih stanovanjih, vprašljiva je njihova prehrana. Kljub pomoči šole s tablicami in računalniki je še vedno problem internetna povezava, računalniška in siceršnja pismenost. Družine so številčne – kako naj se uspešno šolajo na daljavo štirje osnovnošolci v enem prostoru, z dvema napravama in vsak ima ob rednem pouku še ure pomoči za učenje slovenščine po ZOOM-u? Kako se ob tem počutijo?
Ministrstvo ni imelo v mislih najranljivejših skupin otrok. Ni dovolj, da je družina dobila tablico ali računalnik. Kako je z internetom? Kako naj starši, ki so sami funkcionalno slabše pismeni, pomagajo učencu pri spremljanju pouka preko spletne učilnice? Kako je to pri učencih Romih? Učitelji vemo, da določeni učenci brez zunanje pomoči ne bi znali uporabljati računalnika in spletne učilnice. Prav tako je velika težava motivacija za šolsko delo, saj nimajo podpore doma.
Naša šola je učencem brez interneta gradivo pošiljala po pošti, a manjkajo povratne informacije, ne vemo, koliko so naredili in kako. Če smo imeli srečo in priklicali koga po telefonu, smo lahko preverili in ponovili snov. Vendar učenci velikokrat nimajo miru. Živijo v večgeneracijskih družinah, kjer so vsi skupaj, velikokrat v enem prostoru.
Nekatere družine nimajo svojega naslova, hišne številke. Imajo začasni naslov na CSD Krško in so brez prevoza. Torej gredo peš do Centra in prevzamejo pošto. Na štirinajst dni. Bi se vaš otrok v takšnih razmerah uspešno šolal na daljavo?
Seveda virus obstaja, je med nami, ljudi je strah. Veliko otrok je doživelo tudi izgubo ljubljene osebe. Se je z njimi kdo pogovoril?
Razlike med učenci SO čedalje VEČJE. Vse več je otrok, ki se v demokratični in socialni državi NE ŠOLA. Kljub pozivom učitelja, klicem razredničarke in ostalih strokovnih delavcev na šoli ne odgovarjajo … Zakaj? Kako se počutijo?
Kako se bomo z vsemi posledicami soočali v prihodnosti?
Vidimo in slišimo dobre zgodbe iz tujine. Kaj smo v Sloveniji naredili od marca lani do danes? Imate načrt?
Kaj bo z NPZ-ji? Kaj bo z Zoisovimi štipendijami? Kje bodo imeli učenci možnost pokazati izjemne dosežke? Kdaj? V zadnjih dveh mesecih šolanja na OŠ? Bo res za vse otroke poskrbljeno?
Govoriti, da izobraževanje na daljavo poteka odlično, je absurd. Da, morda za 14 dni, nikakor pa ne za toliko časa.
So šole pripravljene na vračanje večjega števila otrok? Ste poiskali dodatne prostore za šolanje, da bi morda kljub epidemiji šolanje potekalo? Imamo kakšen načrt? Morda šolanje v dveh izmenah, morda po dnevih v tednu, prezračevanje, pleksistekla …
Življenja mladih smo podredili zaviranju epidemije.
In kličemo vam: dovolj je! Prosimo, pripravite načrte. Učitelji bi se radi varno vrnili tja, kamor spadamo. V šole. Vsi. Od prvega do devetega razreda. Verjamemo, da tudi srednješolski in univerzitetni profesorji. In počeli to, za kar smo usposobljeni.
Zahvaljujemo se staršem za podporo in razumevanje ter učencem za vztrajnost in pogum.
Učitelji in strokovni delavci OŠ Leskovec pri Krškem:
Blanka Mladkovič, Manja Voglar, Melita Zagorc Vegelj, Daniela Janušič, Vilma Malečkar, Sanja Antolič, Maja Koritnik, Tina Macur, Alenka Žarn, Tatjana Kerin, Ina Abram, Ina Rožman, Darina Svozilova, Nataša Brodnik Kržan, Silva Frece, Miha Cerle, Polona Žerjav, Aleksandra Voglar, Nataša Račič, Meta Fekonja, Egon Ivanjšek, Dženi Rostohar, Helena Felbar, Petra Zlatič, Zoran Zlatič, Eva Kink, Darja Pleterski, Alenka Koretič, Klavdija Mirt, Karmen Ančimer Poteko, Marta Kink, Tanja Cedilnik, Bojana Abram, Marina Sokolovič, Tamara Vardič, Tanja Mavsar Popovič, Marko Hren, Ana Netahly, Vesna Perič, Robi Fuks, Franci Žibert, Manica Žibret, Katja Žibert, Karmen Žugič, Mateja Lisec, Patricija Vejnović, Ana Antolič Miler, Simona Kolman, Martina Arh
