Ko sem prišla, je bilo to prijazno okolje, v zadnjih nekaj letih pa se je vse spremenilo. Osebje je isto, a razmere in vzdušje so popolnoma drugačni,« poudarja upokojenka Nada (ime smo zaradi zaščite identitete spremenili, tudi fotografija je simbolična).
»Preveč vidim in slišim. Nobene topline in spoštovanja ni. Občutek imam, kot da jim je za nas vseeno,« je jasna. Ob tem pa še doda, da tudi med varovanci zanjo ni nobene prave družbe. Nedolgo tega je v domu sicer imela prijatelja, ki pa je zdaj že pokojni. Zdaj pripoveduje o osamljenosti, ki jo človek lahko doživlja v institucionalni skupnosti, obkrožen z ljudmi.
Najbolj problematični v domu Bokalce so torej odnosi, poudarja sogovornica. Ko je morala pred časom zaradi zdravstvenih težav ležati v postelji in je neko pozno popoldne že precej časa čakala na večerjo, je pritisnila na rdeči gumb in z njim poklicala osebje. »V sobo je prihitela negovalka in mi rekla, da kaj bi rada, saj samo simuliram in da vendar jem v jedilnici. Vendar to ni držalo in ko mi je nato le prinesla večerjo, jo je vrgla predme in me ob tem hudo preklela,« svojo izkušnjo posreduje upokojenka. »V vsej ustanovi je le ena oseba, ki je rojena za to delo. Zelo je prijazna, z njo se da pogovoriti in veliko naredi za nas,« še pripoveduje sogovornica.
Neokusni obroki
Ob tem poudari, kako je v domu slaba tudi hrana. »Ta je izjemno neokusna in tudi izbor ni primeren. Za večerjo na primer dobimo pecivo in čaj, joto ali kaj podobnega. Je to večerja za stare ljudi?« se ob tem sprašuje. »Za zajtrk pa dobimo recimo dva kosa kruha, maslo in marmelado, za kosilo kakšno juho. Na jedilniku piše goveja, a ji ni podobna. Hrane je premalo in je slaba. Ko na sestankih izpostavimo to problematiko, nam odgovorijo, da imamo vedno na razpolago kruh, če smo lačni,« pojasnjuje upokojenka. Še dobro, da ima hčerko, nadaljuje, ki ji ob obiskih prinese toast, ob nedeljah pa tudi doma skuhano govejo juho, meso in pražen krompir.
Ko starostnica v pogovoru izpostavlja, kako so v domu pogosto prepuščeni sami sebi in da se ob kakršni koli kritiki težko kaj pogovoriš, opozori tudi na neprimerno higieno, ki je je deležna v svoji sobi. »Tudi v tem pogledu imam občutek, da jim je vseeno, saj že nekaj časa ni nihče temeljito počistil moje sobe.« Zato se generalnega čiščenja njenega osnovnega bivanjskega prostora vsake toliko časa loti njena hčerka. »Lani sem na svoj dela prost dan prišla pomit okna in žaluzije, čistilke pa so se mi smejale,« svoje občutke posreduje hčerka sogovornice, ki je prav tako kritična do razmer v domu za ostarele. Ob tem upokojenka še dodaja, da se v ustanovi tudi ne počuti varno in da v svojem vsakdanjiku v domu pogreša marsikaj, predvsem pa pristne, ljubeče in spoštljive odnose.
Sistemski in družbeni problem
Problemi, ki jih opisuje upokojenka iz doma Bokalce, pa so, kot pojasnjuje Silvija Novak iz društva za dostojno starost Srebrna nit, sistemski in družbeni. Sogovornica, ki se v okviru omenjenega združenja zavzema za kakovostno, varno in humano obravnavo starejših, poudarja, da so »razmere v domovih kritične, ker ni dovolj kadra, ponekod pa tudi niso najbolj usposobljeni za to delo. Delovni pogoji osebja so zelo posebni in zahtevajo tako fizično kot psihično sposobnost, poleg tega pa še veliko empatije do starejših.« Sama ima osebne izkušnje z oddelkom, kjer živijo osebe z demenco. Tam biva tudi njena mama. »Ljudje z alzheimerjevo boleznijo so prepuščeni tretji osebi in zanje bi moralo biti v domovih poskrbljeno, pri čemer pa je v skrbi za svoje prednike pogrnila predvsem država,« podčrtuje Silvija Novak, ki je na kritične razmere nedolgo tega opozorila tudi z javnim pismom.
Silvija Novak je pri svoji mami v domu Bokalce, če je le mogoče, vsak dan. Pomaga ji pri hranjenju, saj tri ali štiri negovalke ne morejo nahraniti 25 ljudi, kolikor je na tem oddelku varovancev. »Nekateri sicer še lahko jedo sami, a jih je pri tem vseeno treba spremljati in zato pri tako omejenem številu osebja vsaka pomoč pride prav,« razmere ponazori sogovornica. Ob socialnih vprašanjih, ki zahtevajo oskrbo za starejše, izpostavi tudi problem s plenicami, ki jih država za posameznika plača le tri na dan oziroma po novem štiri, pri tistih s težjimi obolenji pa pet.
Sami, žalostni, osamljeni
Pred časom je zaradi kritičnih razmer v domovih za starejše v imenu svoje mame napisala tudi javno pismo, ki ga je naslovila na zdaj že nekdanjega premierja Marjana Šarca, v katerem je med drugim zapisala: »Nesrečni smo, ker moramo vsak dan znova čakati, da nam zamenjajo plenico, operejo zobe, nahranijo, da nam privoščijo šilce svežega zraka in nas dvignejo iz postelje.«
Pomanjkanje osebja na varovanem oddelku, kot pripoveduje Silvija Novak, v najbolj kritičnem času rešujejo s tem, da na pomoč pridejo tudi z drugih oddelkov. »Dopoldne se tako še nekaj dogaja, popoldne pa je vse skupaj grozljivo,« je jasna. »Varovanci so sami, žalostni in osamljeni. Sedijo in strmijo drug v drugega, ždijo in nemo čakajo, da jih kdo ogovori, se pomudi pri mizi ali pa jim privošči sprehod po hodniku. Človek si težko zamisli, da ti ljudje večji del dneva presedijo za mizo. Veliko jih sedi od zajtrka do kosila, po tem je kakšna ura počitka in nato ponovno sedenje do večerje. Kako ta režim vpliva na posameznika, pa se zdi, da za osebje ni pomembno. Nihče preveč ne razmišlja, kako je sedeti tako rekoč brez premikanja deset ur,« še pripoveduje sogovornica. Ob tem naslovi tudi svojce, naj pogosteje obiskujejo in poskrbijo za svoje bližnje, saj se anomalije dogajajo tudi zaradi njihove odsotnosti, s pritiskom na vlado, pa bi lahko v dobro svojih ljudi naredili veliko, poudarja.
Ureditev je nujna
Zaradi pomanjkanja kadra so starostniki v domovih tudi zelo malo na svežem zraku, iz izkušenj z oddelka, kjer biva njena mama, izpostavi Silvija Novak. »Ob čemer pa so v notranjih prostorih v vseh domovih problematični tudi zrak in vonjave, ki se širijo po prostorih, zato bi bilo nujno zagotoviti primeren model zračenja.« Sogovornica izpostavi tudi problem, ki je zelo pogost v vseh domovih za starejše, to je prehrana. Ta vsesplošno ni slaba, je pa pogosto neprimerna za stare ljudi. Posebno pozornost bi morali nameniti ljudem, ki ne zmorejo jesti več, kot so včasih. Kot članica Srebrne niti opozarja, da je prehrana po domovih res velik problem. »Nemalokrat se na jedilniku znajde industrijsko predelana hrana, slabega okusa in nemogočih kombinacij, tudi sadje običajno ni dosegljivo vsak dan, pa bi moralo biti. Če se dogovoriš, ga dobiš, če ne, ga ne. Ob tem velikokrat slišiš, kako nimajo dovolj časa za vse. Na koncu ugotoviš, da za nič ni časa in da so to pogosto izrečene besede brez misli,« poudarja Silvija Novak. Kot zaključuje sogovornica, je ureditev standardov in normativov v skrbi za starejše v domovih po humanih načelih nujna. Ob tem pa še dodaja, da vedno kot primer pozitivne izkušnje izpostavi dnevno varstvo Bokalce, kjer sta osebje in organizacija odlična. »Pol leta sem tja vozila svojo mamo, kjer so marsikaj počeli in tako sem dobila vtis, da bom zadovoljna tudi z domom. A ko človek zboli, se pojavijo druge, nove težave, na katere nisi pripravljen in ne veš, kako jih boš reševal.«
Nismo grešni kozel
Melita Zorec, direktorica Doma za starejše občane Ljubljana Vič - Rudnik, kamor spada tudi enota Bokalce, na kritike varovanke Nade, da so se razmere in odnosi v domu v zadnjih letih poslabšali, odgovarja: »Osebne stiske, ki jih neizbežno prinaša staranje in minevanje bližnjega, še dodatno poglablja odsotnost sistemskih ureditev področja dolgotrajne oskrbe. Pravi sogovorniki za potrebne sistemske spremembe so politični odločevalci. Pritiskati na domove in zaposlene v njih, ki se resnično trudijo in predano skrbijo za starostnike, ne pomaga. Niso se namreč postarali samo naši stanovalci, ki v dom vse pogosteje prihajajo na nosilih, težko bolni, mnogokrat z napredujočo demenco, ki svojcem ugrabi ljubljeno osebo, ampak smo se postarali tudi sami. Mlajši pa se za delo v domovih zaradi nizkega plačila, težkih delovnih pogojev in čustvenih viharjev, ki jih v dane razmere prinaša nenehna javna kritika, žal vse težje odločajo.«
Po besedah direktorice tako v enoti Bokalce, kot v celotnem Domu starejših občanov Vič-Rudnik že več let sistematično spremljajo zadovoljstvo stanovalcev in svojcev. Podatki kažejo, pravi, da je večina zelo zadovoljna z bivanjem. Lani so jim stanovalci podelili povprečno oceno 4,27 (najvišja ocena je 5), svojci so trditev »Zaposleni so prijazni« ocenili s 4,15 (na lestvici do 5), s prav takšno oceno pa so stanovalci ocenili tudi prehrano.
»Seveda ni vselej mogoče ustreči prav vsem željam in vedno bodo posamezniki, ki bodo z našimi storitvami manj zadovoljni. Ne moremo in ne želimo pa biti grešni kozel ter strelovod za nezadovoljstvo, ki je posledica tega, da se kot družba staramo, država pa gleda samo, kako bo za starostnike in tudi nas, ki zanje skrbimo, namenila čim manj denarja. Vendar zaposleni ne bomo odnehali. Še naprej se bomo trudili. Za naše stanovalce, svojce in naše zaposlene. Za dostojanstvo v starosti, za dostojanstvo vsakogar med nami,« dodaja Melita Zorec.
