Predlagatelj spremembe zakona pojasnjuje, da se obveza izvedbe projektnih natečajev za gradnjo na lokacijah, kjer tako zahteva prostorski akt, seli v zakon o urejanju prostora. Ne pojasni pa, zakaj se ob tem ukinja tudi obveza izvedbe projektnih natečajev za gradnjo javnih objektov, katerih investicijska vrednosti presega 2,5 milijona evrov. Iz te obveze izhaja velika večina arhitekturnih natečajev zadnjih let pri nas. Predlagana sprememba pomeni ukinjanje natečajev, s tem pa tudi omogočanje izvajanja nenadzorovanih in v javnosti nepreverjenih posegov v našo skupno dobrino – prostor.
Arhitekturni natečaji so v sistem javnega naročanja projektantskih storitev vgrajeni z namenom doseganja višje kakovosti grajenega prostora, ohranjanja javnega interesa in racionalne rabe javnih sredstev pri gradnji objektov. Natečaj je najbolj transparentna in najbolj demokratična oblika odločanja o urbanističnih, arhitekturnih in krajinskoarhitekturnih projektantskih rešitvah, ki zaradi možnosti neposredne primerjave različnih predlogov predstavlja tudi najracionalnejši način vodenja javnih investicij v gradnjo objektov.
Javni arhitekturni natečaji so ob tem hkrati generator ekonomskega in kulturnega razvoja ter imajo izjemen pomen za ohranjanje in razvoj identitete slovenskega prostora. Arhitektura in krajina sta v jedru naše nacionalne samobitnosti in predstavljata izraz kulture, ki je zapisana tudi v ustavi. Natečaji so bili v preteklosti in ostajajo tudi danes nepogrešljiv način uveljavljanja sodobne arhitekture ter drugih posegov v prostor, s tem pa tudi pomemben člen v izgradnji identitete našega grajenega okolja in krajine.
Prvi znan natečaj je bil natečaj za svetišče Partenon na atenski Akropoli. Ta način izbora arhitekturnih rešitev je tako položen že v temelj ustvarjanja materialne dediščine zahodne civilizacije. Da tudi v našem prostoru ostaja aktualen vse do danes, potrjujeta zadnji Plečnikovi odličji za aktualne realizacije, ki obe izhajata iz arhitekturnega natečaja, prav tako kot večina Plečnikovih odličij za javne stavbe in krajinske ureditve v preteklih letih. Na realizacijo čakata še vsaj dva izjemna objekta, izbrana z arhitekturnim natečajem: NUK-2 in nova Drama v Ljubljani.
Nepogrešljiv pri stavbah lokalnega pomena
Pri vseh navedenih gre za objekte nacionalnega ali celo nadnacionalnega pomena. Arhitekturni natečaj pa je še posebej nepogrešljiv pri stavbah lokalnega pomena, kot so šole, vrtci, upravne stavbe, kulturne ustanove in podobno, pri katerih mora biti arhitekturni izraz stavbe podrejen racionalnosti njene izvedbe in uporabe. Z natečajem naročnik pridobi več konkurenčnih projektantskih rešitev, med katerimi lahko izbere tisto, ki je kot celota optimalna: ki se najbolje umešča v prostor, ki spoštuje geografski in kulturni kontekst, ki najbolje ustreza funkcionalnim potrebam bodočih uporabnikov, ki najbolje sledi željam naročnika oziroma projektni nalogi in ki je tudi v stroškovnem smislu najbolj racionalna.
Stavba, izbrana v odprti konkurenci več različnih arhitekturnih rešitev, ima bistveno več možnosti, da uspešno zaživi, da jo bodo tako uporabniki kot tudi lokalna skupnost vzeli za svojo in da bo upravičila investicijo.
Izvajanje javnih arhitekturnih natečajev za večje javne investicije je civilizacijski standard in osnovno orodje zagotavljanja kakovostnih rešitev, transparentnosti postopkov izgradnje prostora in racionalne rabe javnih sredstev. Poznajo ga vse urejene demokratične države. S črtanjem določil tretjega odstavka 100. člena ZJN-3 bo nastala predvidljiva, velika in nepopravljiva škoda za izgradnjo našega okolja – kot družba bi naredili velik korak nazaj v procesih načrtovanja gradenj.
Zato podpisane institucije, društva in posamezniki ministrstvo za javno upravo pozivamo, da v celoti ohrani zapis obveze izvedbe javnih arhitekturnih natečajev za javna naročila projektantskih storitev, zapisane v 100. členu zakona o javnih naročilih. Institucije smo pripravljene sodelovati pri debirokratizaciji postopkov, a predloga ukinitve obveze arhitekturnih (projektnih) natečajev za javne investicije nikakor ne moremo sprejeti.
Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije – Tomaž Krištof, predsednik Univerza v Ljubljani – dr. Igor Papič, rektor Fakulteta za arhitekturo – dr. Matej Blenkuš, dekan Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo – dr. Matjaž Mikoš, dekan Biotehniška fakulteta - dr. Nataša Poklar Ulrih, dekanja Biotehniška fakulteta, Oddelek za krajinsko arhitekturo – Ana Kučan, prodekanja za področje krajinske arhitekture Univerza v Mariboru – dr. Zdravko Kačič, rektor Fakulteta za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo – dr. Vesna Žegarac Leskovar, dekanja Fakulteta za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo, Oddelek za arhitekturo – Uroš Lobnik, predstojnik Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije – Jernej Hudolin, generalni direktor Muzej za arhitekturno oblikovanje – dr. Bogo Zupančič, direktor Galerija Dessa – Maja Ivanič, direktorica Mestna občina Maribor – Gregor Reichenberg, podžupan Mestna občina Ljubljana – Janez Koželj, podžupan Stanovanjski sklad Mestne občine Ljubljana – Sašo Rink, direktor Odprte hiše Slovenije – Lenka Kavčič, direktorica Inštitut za politike prostora – Marko Peterlin, direktor Ustanova Maks Fabiani – Matej Mljač, predsednik Društvo krajinskih arhitektov Slovenije – Barbara Kostanjšek, predsednica Društvo arhitektov Ljubljane – Maja Ivanič za izvršni odbor DAL Društvo arhitektov Domžale – Benjamin Hafner, predsednik Društvo arhitektov Obale – Lučka M. Lesjak Soklič, predsednica Društvo arhitektov Pomurja - Andreja Benko, predsednica Društvo primorskih arhitektov – Ines Bonutti, predsednica Društvo arhitektov Maribor – dr. Andrej Šmid, predsednik
