Kot tisti zapredek, iz katerega se, medtem ko ga žena opazuje, počasi počasi izleže najprej telo, od katerega se postopoma odlepijo krila, in končno postane kačji pastir, tako mož začne opuščati moške navade, moško pričesko, obleke, način gibanja, začne se depilirati in ličiti, začne postopno transformacijo v nekaj drugega. Začne se proces, v katerega sta oba privolila, ker je neizbežen, ker po priznanju ni več poti nazaj in sta vanj oba, na različne načine, prisiljena: »Nekega večera ženska sedi na kavču v počitniški hišici. Ogrnila si je vijoličasto jopo, kot bi jo zeblo, deluje nesrečna. Strmim vanjo, strmim v moževo podobo in priznati moram, da je čedna.«
On bije svojo tiho bitko za svojo novo, resnično identiteto, spečo toliko let v moškem telesu, ona pa, v vse hujši mešanici groze, razočaranja, zapuščenosti in občutka izdajstva gleda, kako propada njena ideja »moža«, s katero pa se sesuvata tudi njena ženska identiteta in vsa njena preteklost.
Selja Ahava v središče svoje pripovedi ne postavlja človeka, ki spreminja spol (predstavniki skupnosti LGTB so ji zato očitali, da je njegove težave prezrla), ampak tistega v paru, ki mu ta sprememba ravno tako razstreli oporne točke življenja, a ga na drugi strani ne čaka nova eksistenca, nova priložnost bolj avtentičnega življenja, ampak samo popolno sesutje na videz varnega in za zmeraj danega sveta: »Čakal me je, želel si me je in bil zadovoljen s tem, kar je bil. Bil je moški, v njem je živela ženska.« Njegov odgovor se glasi: »Prehitro si se vdala. Lahko bi sklenila kompromis. Še vedno sem isti, reče človek v krilu. Je ljubezen temeljila na zunanjem videzu? Ne, vdala si se, še preden sem se spremenil.«
Avtorica se tudi ne spušča v socialni kontekst, Finska je napredna liberalna država, okolica sprejme moževo spremembo brez težav, zdravstvo poskrbi za hormonsko terapijo, umetne dojke, odstranitev spolovila, novo pravno identiteto. Nobene socialne drame ni, vse poteka gladko, tudi odnosi med njima kljub napetostim ne prestopijo meja. In vendar se zemlja pod njima nenehno trese: »Potem prijatelj vpraša moža: Kako dolgo že veš? In on odvrne: Od zmeraj.« Kar ona razume kot popolno izdajstvo skupnega življenja, je zanj nenaden uvid za nazaj, o katerem pričajo drobci iz otroštva in mladosti, ki se nenadoma pokažejo kot odstopanje od binarne logike spola. Roman o izginevanju moža je tako zgodba o mučnem umiranju ljubezni, kjer ni ne krivde ne krivcev, samo neskončna žalost in izguba.
