Ljudi, ki od leta 2013 ustvarjajo Muzej norosti v gradu Cmurek na Tratah, je 25. januarja presenetil dopis Tjaše Vogrin, odvetnice Socialno-varstvenega zavoda Hrastovec, ki ga vodi direktorica Andreja Raduha. Odvetnica jim je sporočila, da morajo v 30 dneh zapustiti grad, v katerem je do leta 2004 delovala izpostava še vedno delujočega zavoda Hrastovec, med domačini znana kot norišnica. Zavod Hrastovec je še vedno upravitelj gradu Cmurek.
Andreja Raduha je prek svoje predstavnice za odnose z javnostjo navedla dva razloga, zaradi katerih mora Muzej norosti zapustiti grad. Pravi, da je soglasje za uporabo nekdanje norišnice preklicala zaradi »nedovoljenega posega v kulturni spomenik lokalnega pomena in zaradi nezmožnosti zagotavljanja varnosti objekta po zadnjih dodatnih poškodbah«.
Zavzemanje za oskrbo v skupnosti
Za kaj točno je šlo, ni pojasnila. Je pa vodja Muzeja norosti Sonja Bezjak razložila, da jih iz gradu uradno mečejo, ker naj bi bila stavba poškodovana v potresu na Hrvaškem in ker naj bi poškodovali vrata, oba argumenta pa je označila za neutemeljena. »Nas, ki smo se angažirali za to, da bi ga oživili, in pri tem vseskozi sodelujemo z najboljšimi slovenskimi strokovnjaki in strokovnjakinjami, je okrivila za povzročanje škode na spomeniku. Zanimiv poskus,« pravi Sonja Bezjak, ki resnični razlog za odločitev Andreje Raduha vidi drugje.
Muzej norosti namreč ni le muzej o norišnici, s katero so živeli prebivalci Trat, ampak tudi mednarodni center za dezinstitucionalizacijo, torej za obliko oskrbe, kakršno narekujejo evropske smernice. Muzej norosti med drugim opozarja, da Slovenija ne izvaja določb iz konvencije o pravicah ljudi z ovirami, s katero se je zavezala, da »bo uresničevala podporo v skupnosti«, kajti »danes še zmeraj več kot 2700 ljudi živi zaprtih v zavodih, največ od teh v Hrastovcu«. Zavzemajo se za zmanjševanje števila postelj v institucijah in za oskrbo ljudi z duševnimi stiskami v njihovem domačem okolju.
S takšnim pristopom so leta 2019 z 840 organizacijami konkurirali na razpisu Civic Evropa in bili izbrani med 17 zmagovalcev. To je bil za Muzej norosti vir sredstev za prvo leto delovanja Regijskega centra za dezinstitucionalizacijo. Zaposlili so socialno delavko in začeli koordinacijo oskrbe v skupnosti ljudi, »ki jim grozi, da bi morali zapustiti svoj dom in oditi v kak zavod«. Sonja Bezjak verjame, da je »poskus uničenja Muzeja norosti tudi poskus zatreti začetke oskrbe v treh izbranih občinah, Šentilj, Sveta Ana in Apače«. Poudarja, da njihova pobuda ne prihaja iz kakšnega odločevalskega centra, ampak iz potrebe lokalne skupnosti. Muzej sta podprla dva mednarodna sklada, ministrstvo za kulturo pa mu je podelilo status delovanja v javnem interesu.
Vseskozi pa se pojavlja vprašanje vzdrževanja. Sonja Bezjak je s sodelavkami in sodelavci našla investitorja, v tujini živečega domačina, ki je kot otrok veliko časa prebil v gradu, ker je tam njegova mama delala kot strežnica. Ta je bil pripravljen poskrbeti za vzdrževanje.
Toda Sonja Bezjak pravi, da ne zavod Hrastovec ne ministrstvo za socialo nista sestavila pogodbe »da bi lahko sedli za mizo in dogovorili podrobnosti in odgovornosti«. Andreja Raduha na to odgovarja, da »je bilo v postopku ugotovljeno, da oddaja objekta gradu v najem ni v skladu z zakonodajo zaradi potrebnih vlaganj v obnovo gradu«. Na socialnem ministrstvu pa pravijo, da bodo v najkrajšem možnem času opravili razgovore z obema stranema in se do tega vprašanja ponovno opredelili.
