Strogi ukrepi izolacije so popustili, v Trstu so bile po enajstih tednih na glavnem trgu prve poroke. »Pogledali smo, kdo smo, opazili, da morda nismo tako vsemogočni, in se vprašali o naši ranljivosti,« je rekel o izkušnji izolacije. »Ugotovili smo, da smo zelo ranljivi. Razmisliti je treba o novem ustroju sveta. To je dober čas, a ne? Morda govori samo moja naivnost, ampak morali bi postati bolj pozorni do sveta, v katerem živimo, in bolj skromni v njegovem izkoriščanju.«
Bil je naprednjak, ki se je s širokim nasmehom pod brki upiral mraku svoje okolice. Pisal je v slovenščini, rodil se je in živel v Italiji, kilometer ali dva za mejo. Eden iz druščine tihotapcev identitete. Pisal je težke zgodbe in ustvarjal komplicirane literarne like, k živim ljudem pa je pristopal z lahkotnostjo človeka, ki miže prestopa mejo. Že po nekaj besedah je začel govoriti o svobodi. Nadzora ni maral. »Zdaj bo zgodbo treba napisati,« je rekel pisatelj, ki je življenje razumel kot pripoved.
Ni imel miru. Srečal si ga povsod. Imel je srečno roko pri izbiri tem. V Volčah v dolini Soče je pri Zdravku Duši v deževni noči predstavljal dokumentarni film o sestri Srečka Kosovela Karmeli. Vanjo je bil neskončno zaljubljen Josip Vidmar, z avantgardnim slikarjem Avgustom Černigojem pa je imela ljubezensko razmerje. To zgodbo smo vsi poznali. Vaško občinstvo pa je sredi filma ostrmelo. »A je to mogoče?«
To bi morala biti preprosta zgodba o kraških legendah. Pa je v Nuku Sosič našel pisma, v katerih Karmela izraža občudovanje do Hitlerjevega organizatorja koncentracijskih taborišč Odila Globočnika in je na Dunaju navdušeno pričakala Adolfa Hitlerja. Poročila je nacista. »Na začetku je bil namen filma odkrivanje njene ustvarjalne in življenjske poti, poiskati nekaj več informaciji od teh, ki smo jih že imeli, povedati nekaj več o liku, o katerem malokdo kaj ve, razen poznavalcev Kosovelove družine.«
Na poti skozi Ljubljano je našel njena pisma. »Vse to lahko upoštevam, stvari postavljam v zgodovinske okvire, a še vedno ostajajo šokantne in jih ne razumem.«
Bil je pisatelj, gledališčnik in filmski režiser. Pisal je literaturo, vendar je lahko pisal samo z izkušnjo resničnega sveta.
V Kratkem romanu o snegu in ljubezni se Slovenka poroči z Italijanom, skupaj pa imata sina, ki se pridruži fašistom in noče govoriti slovensko.
»Nisem jaz tisti, ki ima rad zapletene like, ljudje smo tisti, ki nismo enostavni, in v tem romanu izhajam iz ljudi iz moje bližnje resničnosti,« je bil njegov odgovor na čudenje.
V romanu Kruh, prah opisuje Tržačana, ki v času vojne v Bosni med konci tedna odhaja na fronto, kjer ubija za zabavo.
»Tudi ta lik nosi obilo resničnosti, čeprav je seveda dobil literarno razsežnost, ki presega samo realnost. Spoznal sem človeka, ki mi je pač pripovedoval o tem.« Bil je pripovedovalec zgodb. »Balerina, Balerina,« »Tito, amor mio«, »Ki od daleč prihajaš v mojo bližino« so na polici ostale kot dokumenti literature, ki je bolj resnična od resničnosti.