Vteh dneh so ljudje precej prestrašeni. Tako se tudi vedejo. »Enako kot spomladi se je v družbo naselil fenomen toaletnega papirja. Na eni strani panični strah in obenem posledična reakcija nanj, ki se kaže v kopičenju stvari. Ljudje si kompulzivno delajo zaloge hrane in osnovnih potrebščin, s čimer si ustvarjajo občutek varnosti. Na delu je gon po preživetju, ki nima občutka za solidarnost, sočloveka. Samo da poskrbim zase in za svoje najbližje, drugi me ne zanimajo. Povečuje se egoizem, nestrpnost in medsebojna napetost,« opozarja Lucija Čevnik, doktorica socioloških znanosti, profesorica, specializantka lacanovske psihoanalize, mentorica ter svetovalka za reševanje konfliktnih odnosov med starši in otroki.

Samonadzor in poglobljena skrb za lastno duševno zdravje sta v tem času zelo pomembna, poudarja sogovornica: »Lahko, da se boste s popolno socialno izolacijo izognili virusu, vendar boste s tem tvegali, da zapadete v depresijo. Sem sociologinja in vedno izhajam iz tega, da smo ljudje družbena bitja. To nas dela človeške, kulturne. Medosebni odnosi so del naše esence, naše biti. Pretrgana interakcija s svetom še danes velja za eno najhujših represivnih metod v sodobnih zaporniških oblikah kaznovanja. Če zapornik ni poslušen, ga vtaknejo v tako imenovano samico. Izolacija nas razčloveči. Ohranjanje stika s soljudmi je zato ključno za naše duševno zdravje in psihično ravnovesje še posebej v tem kaotičnem času. Četudi zgolj prek spleta in telefona.«

Strah se preoblikuje v občutek brezizhodnosti, nemoči, utesnjenosti, depresijo, razloži dr. Čevnikova: »Lahko jih spremljata tudi nenadzorovana jeza in obup. Samonadzor našega čustvenega dogajanja je v takšnih okoliščinah sicer zelo pomemben, a obenem tudi nadvse težko izvedljiv – zlasti če jo spremljajo še številne osebne negotovosti, kot na primer potencialna izguba dela, izpad dohodkov, soočanje z doma šolajočimi se otroki ter nezmožnost napovedati, kdaj se bo ta krizna situacija sploh končala. Če ob vsem tem pretrgamo še s svojo podporno socialno mrežo ljudi, prijateljev, potem dobimo strupeno kombinacijo za razvoj depresije, samopoškodovanja, porasta samomorov in obupa, na kar nas že opozarjajo najnovejše raziskave in statistike. In kar je še huje, trpeči starši to lastno duševno stisko, v katero so ujeti, nehote in nevede prenašajo na svoje potomce v sartrovskem peklu brezizhodnega sobivanja ter ustvarjajo travme, ki bodo ljudi zaznamovale za vse življenje.«

Ostanimo optimistični in ohranimo vezi s prijatelji

Ni v naših rokah, kdaj se bo virus ustavil oziroma se bo zajezila njegova širitev, zato je pomembno, da se trudimo ostati optimisti in na celotno situacijo gledati kot na kozarec, ki je napol poln in ne napol prazen, svetuje dr. Čevnikova: »Vedno je mogoče najti tudi pozitivne aspekte, česar koli. Če se nas loti depresija, poskušajmo s samonadzorom. Postanimo čuječi zunanji opazovalci dogajanja v naši notranjosti. Ozavestimo, da depresija vidi situacijo še bistveno bolj dramatično, kot je v resnici. Ohranjajmo vez s prijatelji. Pogovarjajmo se. Spregovorimo o stiski. Če ubesedimo lastna negativna čustva, jih jasneje ozavestimo, sprostimo napetost njihovega delovanja ter s tem zmanjšajmo moč njihovega vpliva. V naši družbi je govoriti o duševnih stiskah še vedno tabu in to ceno ta trenutek drago plačujemo.«

Seveda je nadvse pomembno tudi gibanje in ohranjanje fizične kondicije, poudarja sogovornica: »Vsakodnevna rutina odhoda v naravo, na svež zrak, in tudi zdrava prehrana. Vendar imam občutek, da so se ljudje v tem drugem valu v strahu pred zunanjim virusnim sovražnikom kar pozaprli v svoje zlate kletke, se priklopili na medijske sugestije ter zdrav življenjski slog, o katerem smo še malce nazaj toliko govorili, obesili na klin. Tudi otroci so popolnoma zmedeni, kaj je še prav in kaj ni več prav.«

Ne delujmo iz panike

Narava že sama po sebi vabi s čudovitimi jesenskimi odtenki, je jasna dr. Čevnikova: »Gozd ima, tudi glede na številne znanstvene izsledke, dokazano pozitivne učinke na našo psiho in splošno dobro počutje. Na svežem zraku si krepimo imunski sistem, ki nas varuje pred vsemi mogočimi virusi in bakterijami v našem telesu in zunaj njega. Kljub virusu so načela zdravega življenjskega sloga, ki smo ga toliko poudarjali pred epidemijo in je zdaj kar nekako tonil v pozabo, še vedno aktualna in koristna.«

Pomembno je, da se notranje pomirimo, svetuje strokovnjakinja: »Sprejmimo tisto, na kar nimamo vpliva, in naredimo tisto, kar lahko. Nehajmo delovati iz panike. Četudi si vsi kopičijo zaloge, še ne pomeni, da moramo tako ravnati tudi mi. Koliko hrane pa si lahko nakopičimo?! Hrana, ki jo dajemo v zalogo, je najpogosteje »mrtva«, konzervirana, polna aditivov in nezdravih sestavin. Raje poskrbimo, da jemo sveže, sezonsko in zdravo. Če ne moremo na tržnico, v trgovino, prosimo prijatelje, sosede, da nam opravijo nakup. Priprava obrokov je lahko tudi zabavno in ustvarjalno opravilo za vso družino. Sprošča, povezuje, razbremenjuje. Druženje za domačo mizo simbolizira ognjišče, ki je nekoč predstavljajo stičišče povezovalnih odnosov, interakcij in varnosti.«

Nadzirajmo se

V danih razmerah, ko se otroci in najstniki šolajo od doma ali smo v karanteni prisiljeni sobivati 24 ur na dan in sedem dni v tednu, je lahko ozračje v družini še posebej napeto in naelektreno. »Prvo pravilo, ki ga pri odnosu otroci-starši vselej poudarjam, je, najprej umirite in nadzirajte sebe. Ja, bilo bi super, če bi se drugi vedli v skladu z našimi željami, potrebami, razpoloženjem, a takega vsemogočnega vpliva na druge žal nimamo. Še najmanj pa na našega najstnika. Z ostrimi besedami, nadzorovanjem, kaznovanjem, vpitjem, si v njem nakopljemo le sovražnika in tvegamo popolno prekinitev dobrih odnosov. Bodite potrpežljivi in komentarjev, ostrih odzivov ali v jezi izrečenih besed predvsem ne jemljite osebno. Zavedajte se, da jim ni lahko. Odrezani so od prijateljev, soočajo se s telesnimi, hormonskimi spremembami, novo metodo šolanja. Njihov pogosto oster in aroganten odziv na naše prošnje ali komentarje je lahko tudi klic na pomoč. Tudi oni so lahko v duševni stiski. Najstnik svojega burnega čustvenega sveta enostavno ne zna ubesediti drugače kot z napadom, jezo, kričanjem, loputanjem vrat. Nam odraslim, ki veljamo za razumne, je pogosto težko nadzorovati lastne izbruhe, njim pa je to še toliko težje. Enostavno se umaknimo, ko je situacija reaktivne narave, in se ne zapletajmo v vojno. Dajmo jim čas in prostor za odmik ter občutek, da jih razumemo, da smo tam za njih, da prisluhnemo njihovim težavam, ne da interveniramo, sodimo ali kritiziramo. To je v bistvu malo, a vendar največ, kar lahko storimo. Trudite se vzpostavljati pristni stik in globljo povezanost. Zanimajte se, kaj jih veseli, odigrajte kdaj z njimi kakšno videoigro, namesto, da jih vedno le podite stran od računalnika. Videli boste, kako se jim bodo zasvetile oči, ko boste pripravljeni pogledati in se spustiti tudi v njihov svet. Pohvalite jih kdaj. Takrat ne bo več tolikšnega odpora, ko jih boste prosili, naj odnesejo smeti. Spoštovanje je ključ do vzajemnih odnosov,« razloži sociologinja.

Družbeni fenomen

Pri našem dobrem počutju igrata zelo veliko vlogo v teh časih tudi televizija in poslušanje skoraj že vsakournih novic o širjenju novega virusa. Pojavlja se vprašanje, koliko informacij o širjenju virusa je »dovolj na en dan« in kako te informacije vplivajo na naše počutje. Ob tem je sogovornica razumljivo kritična: »Osebno sem se popolnoma distancirala od medijev. Že tako ni enostavno shajati z virusom in ukrepi, da pa še vsak dan ves dan spremljaš senzacionalne slabe novice, to ti vzame res ves optimizem, voljo in zdrav razum. Kolikor spremljam družbena omrežja, dobivam občutek, da postaja retorika zastraševanja glede nastale epidemiološke slike kontraproduktivna. Če so ljudje preveč prestrašeni, začnejo razvijati notranji obrambni mehanizem, ki začne ignorirati resnost situacije in strogost ukrepov. Gre za družbeni fenomen, ki so ga raziskovalci preučevali v kontekstu ugotavljanja učinkovitosti vpliva socialnega marketinga na oblikovanje stališč in posledično spremembo vedenjskih vzorcev ljudi. Načeloma družbena dinamika deluje tako, da če posameznik verjame, da ga nevarnost ogroža in mu škoduje, mu to vlije strah in postane motiviran za izvajanje ukrepov. Če pa ljudje verjamejo, da so ogroženi in imajo hkrati občutek, da glede te grožnje ne morejo storiti ničesar (več), potem začnejo grožnjo zanikati, se izogibati razmišljanju o tematiki ter reagirajo z reaktanco. Za takšen odziv so ne nazadnje odgovorni tudi tisti, ki te apele naslavljajo javnosti, a jih obenem sami ne upoštevajo. Priča smo bili številnemu nespoštovanju ukrepov s strani politike, torej s strani tistih, ki so te ukrepe postavili. Razvilo se je visoko nezaupanje. Nezaupanje v vlado in nezaupanje v resnost virusne situacije. Saj prav ti, ki opozarjajo na tveganje in nevarnost virusne okužbe, točijo gorivo brez maske, imajo skupna druženja in slavnostne dogodke brez mask, politični vrh se sprehaja brez mask in podobno. Ljudje dobivajo sporočilo, da potemtakem virus že ne more biti tako zelo smrtonosen.«

Proč z dramo

Tudi virtualni stik s prijatelji je boljši kot nikakršen stik, seveda pa moramo biti pazljivi tudi na pasti, za piko na i poudarja dr. Čevnikova: »Pretirana uporaba vodi v odvisnost. Slabo izkoriščen čas pred zasloni pa v upad motivacije, brezvoljnost in krhanje duševnega zdravja. Srednja pot je tudi v tem pogledu najboljša pot. Predvsem mladi so še posebno rizična skupina. Obenem so jim družbena omrežja nepogrešljiv stik s svetom, prijatelji, vir informacij in zabave, ob tem, ko je njihova kritična presoja o neugodnih posledicah prekomerne uporabe elektronskih medijev zelo nizka. Pri uporabi medmrežja je pomembna tudi kakovost časa, ki ga prebijemo pred zasloni. Poskušajmo najti kaj optimizma, s katerim bomo dvignili razpoloženje sebi in svojim sogovornikom na drugi strani zaslona ali telefonske slušalke, če se že ne moremo srečati iz oči v oči. Povejmo raje kakšno šalo, tudi na račun trenutne situacije, če v pogovoru že ne moremo mimo groženj virusa. Drama nikomur ne bo pomagala spremeniti česar koli, kvečjemu se nam bodo okoliščine zdele še bolj neugodne in depresivne. Če pa se srečujete s težavami, stiskami, občutite bojazen, strah – spregovorite o njih. Zaupajte se prijateljem, predvsem takšnim, ki znajo prisluhniti, ne da bi vas pomilovali ali obtoževali.«