Dobra tri leta po neuspešni razglasitvi neodvisnosti je Katalonija drugič pred volitvami regionalnega parlamenta in posledično pred vprašanjem, ali bodo stranke, ki zagovarjajo odcepitev od Španije, dobile absolutno večino ali pa bodo volilci dali prednost drugim vprašanjem in podprli sestavo vlade, ki bo drugačna od sedanje. Volilna kampanja se je začela prejšnji četrtek, ko še ni bil zagotovo znan datum glasovanja. Vršilec dolžnosti predsednika katalonske vlade Pere Aragones je namreč sprva napovedal volitve za 14. februar, potem jih je sredi januarja zaradi novega vala epidemije prestavil na 30. maj, prejšnji petek pa je katalonsko vrhovno sodišče odločilo, da morajo vseeno biti 14. februarja. Po pritožbi nekaterih političnih strank je namreč razsodilo, da ima volilna pravica prednost pred bojem proti covidu-19.

Večina za pogajanja z Madridom

Predčasne volitve so razpisali po prisilnem umiku Quima Torre s položaja predsednika Katalonije septembra lani, potem ko mu je katalonsko vrhovno sodišče zaradi neposlušnosti prepovedalo opravljanje javnih funkcij za leto in pol. Povod za volitve so bili tudi čedalje bolj razrahljani odnosi med vladnimi partnerji. To sta nacionalistično desnosredinsko zavezništvo Skupaj za Katalonijo (Junts), ki ga iz Bruslja vodi nekdanji predsednik Carles Puigdemont, in Aragonesova levosredinska Republikanska desnica (ERC) pod vodstvom Oriola Junquerasa, ki zaradi razglasitve neodvisnosti oktobra 2017 prestaja zaporno kazen v Kataloniji.

Prvič po letu 2012 pa razglasitev neodvisnosti ni edina glavna tema volilne kampanje. Pridružili so se ji epidemija ter socialni in ekonomski problemi. Med desetimi političnimi akterji, ki se potegujejo za vstop v parlament, je stranka Junts edina, ki še naprej odkrito zagovarja konfrontacijo z madridsko zvezno oblastjo in enostransko razglasitev odcepitve. Njena kandidatka za predsednico regionalne vlade Laura Borras je napovedala, da bo zahtevala ponovno razglasitev deklaracije o neodvisnosti, če bodo odcepitvene stranke skupaj dobile večino v v parlamentu.

Njen levosredinski koalicijski partner ERC, ki jim je hkrati največji tekmec za vodenje nacionalističnega gibanja, pa se zdaj zavzema za pogajanja z zvezno vlado o sklicu referenduma za samoopredelitev. Enako stališče zastopa leva radikalna nacionalistična stranka Kandidatura za ljudsko enotnost (CUP). Za pogajanja z Madridom so tudi druge leve in desne nacionalistične stranke. Stranka Katalonija skupaj zmore, denimo, predlaga zgolj okrepitev oziroma širitev avtonomije.

Učinek Sanchezovega ministra

V začetku januarja je v katalonski politični labirint vstopil še 54-letni Salvador Illa, minister za zdravstvo v aktualni španski vladi. Prevzel je vodenje Katalonske socialistične stranke (PSC), ki tekmuje z ERC in Junts za prevlado v parlamentu. Trenutno je Illa najbolj priljubljen katalonski politik in zato glavni tekmec nacionalističnima prvakoma Borrasovi in Aragonesu za položaj voditelja Katalonije. Analitiki govorijo o »učinku Illa«. Velja za diskretnega in preudarnega politika, ki ponuja spremembe za premagovanje političnih delitev v Kataloniji, ki jih je povzročil secesionizem. Pravi, da je zdaj čas, da se politika in vlada posvetita realnim ekonomskim, socialnim in zdravstvenim problemom.

Prodor socialistov ter zmernejša in realnejša politika nekaterih nacionalističnih strank se nekako ujemata z izsledki ankete, objavljene januarja v časniku La Vanguardia, ki kažejo, da je odcepitvi naklonjenih le še 43 odstotkov volilcev, proti jih je 49 odstotkov. Prav tako kažejo, da nobena od treh glavnih strank (PSC, ERC in Junts) ne bo dobila absolutne večine. Desnosredinski stranki Ciudadanos, ki je na zadnjih volitvah decembra 2017 dobila največ glasov, 25,4 odstotka, pa tokrat napovedujejo manj kot 10 odstotkov. Napovedujejo tudi nižjo volilno udeležbo, delno zaradi pandemije, delno pa zaradi naveličanosti.