Sandi Červek, slikar, nagrajenec Prešernovega sklada: Vsi odtenki črne barve

Te slike so že iz mojega zadnjega obdobja, pravzaprav je najtemnejša barva tukaj prusko modra. Sem pa potreboval kar nekaj let, da sem s črne prešel na modro; torej zlagoma, previdno, skorajda didaktično sem šel v najtemnejšo modro. Črne slike so zelo ortodoksne, vedno sem se počutil kot lovec na svetlobo, iskal sem svetlobo in temo znotraj slike. Zdaj ko sem vključil modro barvo, pa vidim, da je lahko same barve v sliki hitro preveč in lahko izgubi prvobitnost, ki sem jo iskal. Še druge pasti so, ki jih moram vedno zelo pretehtati. Šele na razstavi na Ptuju, kjer sem razstavljal tako črne kot modre slike, sem denimo opazil, da je pri črnih rob samega formata slike zelo oster nasproti belemu zidu, pri modrih slikah pa se plavina, ne glede na rob, naseli po celotnem galerijskem prostoru. To me je prijetno presenetilo, še bom raziskoval to igro svetlobe in barve.

Pri mojih črnih slikah ta premislek niti ni zelo potreben, najbolj vesel pa bi bil prostora, ki mu rečemo bela kocka, ter da zraven ni naravne svetlobe. Idealen bi bil zaprt prostor z dobro razsvetljavo, vsaka slika bi morala imeti samo eno lučko z ostro svetlobo, ki bi visela navpično nad sliko. V takšnem prostoru bi slike najbolj prišle do izraza. Če se mešata dnevna in umetna svetloba, moje slike dobesedno izginejo, vidi se samo črnina, ne pa tudi podobe znotraj slike. In tu je ta problem: ko sliko naredim, se podslika šele prične. Precej sem se približal idealu leta 2008, ko sem razstavljal v galeriji v Kostanjevici na Krki. Manjkali so edino reflektorji, ki pa jih v spomeniško zaščitenem prostoru nismo smeli montirati.

Če je slika zraven okna in svetloba pada nanjo ostro z leve ali desne, morda vseeno ujameš učinek slike. Če pa je dnevna svetloba razpršena, slika dobesedno izgine in nam ničesar ne pove. Je prazna, vidimo samo površinske brazde. Težko zato označujem svoje slike, ali so to sploh slike ali pa so mentalne slike.

Po eni strani je zelo naporen, telesno in psihično, po drugi strani pa je avtomatiziran, vsako zarezico naredim posebej, moram imeti zelo mirno roko. To je ta meditacija. Ampak z mislimi sem lahko tudi drugje, ker je način dela že vnaprej zelo natančno začrtan, nobenih improvizacij ni, držim se prvotnega načrta in konstrukcije v sami sliki. Najprej naredim ogromno skic, nato pa najboljšo prenesem na format slike. In slikam zelo natančno, nobenih levih in desnih vijug takrat ni več. Zato je najbolj kreativni del mojega ustvarjanja v bistvu raziskovanje znotraj skic, ko razmišljam o novi sliki. Da pa ne bi kakšne slike ponovil, pred tem pregledam vse skice in slike, ki sem jih do tedaj naredil, vse so tudi datirane, in potem razmišljam, kaj bi se dalo znotraj tega še narediti, potegniti naprej. Komu bi bilo tako delo zelo suhoparno, se pa splača, ker edino s tem načinom lahko pridem do tega, da bom na koncu v sliki videl tudi prelivanje svetlobe.

Temu sploh ne bi rekel klasična risba, temveč neka armatura, prek katere kanaliziram svetlobo, kako bo potovala po sami sliki, kje se bo skrila znotraj teme ali neke krivulje in kje bo spet prišla na plano. Z lopatico skušam barvo čim bolj enakomerno nanašati po površini, ne sme biti ne pretanko, sicer ne pridem do učinka reliefa, ne predebelo, da se barva ne paca. Po toliko letih mi je že jasno, kako debel naj bo ta nanos, približno milimeter, torej ravno toliko, da zagrabijo zareze, ki jih vlečem z lopatico. Na sliki določim tudi točko, kjer se bo slika začela, od tam potem vlečem poteze, hkrati pa določim točko, kjer se bo slika zaključila.

Uporabljam ga, a le pri klasičnem načinu slikanja. Ob črnih slikah namreč rad vržem na mizo tudi nekaj jabolk in narišem kakšno tihožitje ali pa se sprehodim po naši gorički krajini ter gledam razpotegnjene sence krošenj, ali ko se po krošnjah podi rdeče zelena barva sonca, in potem nastane kakšna krajinska slika. Dobro se je vsake toliko umakniti nazaj v klasično slikarstvo, osvežiti obrtno znanje, nenazadnje sem slikar. Zelo cenim Gojmirja Antona Kosa in Matijo Jamo. Kos se mi zdi arhitekt znotraj slikarstva, ki je znal naslikati materialnost, zato so njegove slike zelo kompaktne, in tudi on je slikal z lopatico. Jama pa je recimo poln svetlobe, zelo fluiden, in to je ta kombinacija, ki je vplivala tudi name.

Moti me prepričanje, da če slikaš, si popoln bebec za stvari okrog sebe in kaj se dogaja s svetom. To sploh ni res. Vse te stvari vplivajo na tvojo občutljivost in vse to se odrazi potem tudi v tvojem delu, pri meni v slikah. Na silo biti angažiran pa je zame velik fiasko znotraj umetnosti. Ogromno svetovno priznanih avtorjev izkorišča neke situacije za lastno promocijo. Umetnost izgublja, če hočejo biti avtorji po vsej sili moderni, angažirani. Če se odločiš, da boš recimo slikar, moraš vnaprej nastaviti pravila igre in tudi abecedo. In če imaš svojo abecedo, moraš biti vešč pri pletenju besed in misli, hkrati pa biti vešč, da vendarle odslikavaš neki čas; če hočete, tudi vso bedo družbe, v kateri živimo.