SDS se to ne more primeriti. Njihovi volilci so vdani svojemu liderju in trdno verjamejo v strankino misijo oziroma vanj – v svojega »mesijo«. Tu razum ne igra pomembne vloge. Mesija je brezgrešen, glavna pa so čustva, zlasti negativna. In ker imajo sledilci mesije to »hrano« radi, mesija pa je ima dosti, je zveza armirano zabetonirana.

Na drugi strani imamo od sredine proti levici volilce, zveste vrednotam, kot so na primer socialna in solidarna družba. A so do svojih izvoljencev dosti bolj kritični. Ena ali dve aferi sta dovolj, da lider iz junaka hitro postane bedak, predmet posmeha in izrazitega zavračanja. Javnomnenjska podpora zaradi nekaj napačnih odločitev, zdrsa, ki zadiši po korupciji, in tako dalje, zlahka zgrmi. Nekdanji podporniki kot jata vrabcev preletijo z ene strehe na drugo. Politično pokopališče je polno levosredinskih liderjev.

Ta pojav se je v zadnjem letu v naši državi izkazal kot »avtoimuna« reakcija, paradoks strgane elastike. V skrajni fazi ruši temelje parlamentarne demokracije, saj odpira vrata vzpostavitvi avtoritarnega režima oziroma demokrature.

In kako smo prišli do tega? SMC je pod Cerarjem (ne da bi naredila kakšno razvpito napako ali zakuhala veliko afero) na volitvah 2018 z nekdaj 35 odstotkov zdrsnila na 10-odstotno podporo. Zaradi napačnega Cerarjevega kadrovanja, socialno-liberalnega kanibalizma znotraj koalicije in (finančno minorne) afere v zvezi z maketo drugega tira je podpora SMC v »Šarčevi dobi« zdrsnila pod dva odstotka. Počivalšek je Cerarja nasledil z obljubami, da bo s svojimi menedžerskimi sposobnostmi dvignil rejtinge. A v petih mesecih ni naredil nič, če odštejemo podmizno dogovarjanje z Janšo. Poslance SMC je nato ob Šarčevem odstopu in nizki javnomnenjski podpori popadel smrtni strah pred predčasnimi volitvami. V grozi pred tem, da jim bije zadnja politična ura, so postali pripravljeni na vse. Gon po preživetju se je ujel z ambicijami Počivalška po zvezi z Janšo. »Odrešilni« vratolomni skok v naročje dovčerajšnjega političnega antipoda je potisnil javnomnenjsko podporo SMC na raven statistične napake. Videti je, da se bo kmalu podobno primerilo tudi poslancem stranke DeSUS.

Na točki, ko se strga »elastika« in ti volilci obrnejo hrbet, pa zlahka postaneš sam(o)svoj. Kot vojska brez države – zavezan le lastni koristi. Premagan strah pred kaznijo na volitvah ambicije usmerja drugam. Poslanci postanejo »osvobojeni« slabe vesti, dobrega okusa in stika z realnostjo. Živijo v mehurčku, drug drugega trepljajo po ramenih, se medsebojno bodrijo in podpirajo. Vrstijo se groteskni nastopi, v katerih sami sebe prikazujejo kot žrtve in mučence, ker jih »nadlegujejo« jezni, opeharjeni volilci. V enem od dnevnih medijev je bilo denimo nedavno mogoče brati dopisovanje nekega poslanca z njegovim nekdanjim prijateljem. Ta je poslanca opozarjal, da je poteptal vse, za kar se je še pred letom dni zavzemal. Spraševal ga je, zakaj neomajno podpira vlado, ki izvaja brutalno desničarsko politiko, kateri je prej pet let odločno nasprotoval. V odgovor mu je poslanec poslal ogorčen očitek, češ da s tako javno objavo izvaja nedopusten pritisk nanj pred »pomembnim glasovanjem«. Dodal pa je samohvalo, da on dela za narodov blagor in bodoče rodove, saj z »lekarniško tehtnico« izvaja umetnost možnega ter »s premišljenim pritiskanjem na skrite senzorje« doseže velike uspehe – na primer dodatnih 20 vpisnih mest na neki študijski smeri. O izpuhteli morali, prevaranih volilcih, prelomljenih zavezah in podpori avtoritarni politiki pa nič. Namignil je le nekaj v to smer, da sta za vse kriva Šarec z metanjem puške v koruzo, in KUL, ki nedomišljeno spodnaša Janševo vlado. (Torej, kaj me gnjavite, zberite 46 glasov, pa bom še jaz – ko bom preveril oziroma izmeril s svojo lekarniško tehtnico, ali vse drži – primaknil svoj glas, za dobro vago. Potem bom spet socialni liberalec in ne več desničarski podpornik!)

Skratka, narod si piše sodbo sam. Tudi ko trga elastike.

Dragan Matić, Srednje Gameljne