To poslanstvo je pred tem udejanjala že v Skupini o neplodnosti na facebooku, ki je še vedno aktivna. Svojo izkušnjo z umetno oploditvijo pa je zapisala v svojem blogu Mami Maja, kjer objavlja tudi anonimne zgodbe drugih žensk, ustvarja izobraževalno vsebino in svetuje.

Še preden sta se z možem odločila za otroka, je Maja Henigman pred šestimi leti zamenjala ginekologa. Ta je na prvem pregledu z ultrazvokom odkril pregrado v maternici. Z operacijo so pregrado odstranili, a po enem letu kljub vsemu ni zanosila. Zato je zdravnik predlagal še pregled moža. Ko je opravil spermiogram (analizo kakovosti semena), je ta pokazal precej hudo obliko neplodnosti. Vstopila sta v postopek oploditve z biomedicinsko pomočjo. Pri prvem otroku je bilo uspešno že v prvem poskusu, za drugega otroka pa sta se načakala skoraj dve leti in prestala kar štiri neuspešne poskuse.

Kako ste doživljali proces zanositve z biomedicinsko pomočjo?

Zame to ni predstavljalo nič negativnega. Zame je bila to pot, po kateri sva morala iti, da dobiva otroka. Vsega skupaj nisem jemala kot nekaj strašnega in vsekakor ne nekaj sramotnega, a kljub temu z drugimi o tem nisva govorila. Svoje težave nisva delila predvsem zato, ker lahko vprašanja in dobronamerna nadlegovanja v smislu »a si že noseča« predstavljajo dodatno, nepotrebno obremenitev. Prav pritisk drugih, ki sprašujejo, kaj se dogaja, je pogosto eden od razlogov, da ljudje informacije o neplodnosti zadržijo zase. Kar se tiče samega postopka, ta zame ni bil nič težkega in zapletenega. Je pa res, da je bilo zame najbrž lažje, ker imam zdravstveno izobrazbo, kmalu bom namreč diplomirana medicinska sestra. Zato sem razumela svoje oziroma partnerjeve diagnoze, postopke in izvide.

Je bila pot vseeno naporna?

Ko sem prvič s pomočjo umetne oploditve takoj zanosila, sva bila presrečna. Za drugega otroka, kjer je vse skupaj trajalo dve leti, pa je bilo psihično zelo naporno. Spraševala sem se, če se je v prvo morda le slučajno posrečilo in v drugo enostavno ne bo več uspelo. Ko je bilo za mano že veliko neuspešnih oploditev, sem vedno manj verjela, da se nama bo želja uresničila. A sem po več ko dveh letih končno tudi v drugo zanosila.

Kako neplodnost vpliva na par?

Pri nama ni bilo čutiti negativnega vpliva, ker sva se problema lotila skupaj. Nikoli se nisva obtoževala, nikoli nisva odgovornosti, krivde prelagala drug na drugega, kar pa je med pari pogosteje, kot bi si morda mislili. Med partnerjema zaradi neplodnosti lahko vzklijejo zamere, prav tako lahko posameznik očita sam sebi.

Ali je med neplodnimi pari, s katerimi se srečujete, prisotne veliko »krivde«?

Pri ženskah se neredko pojavljajo vprašanja: Kaj je narobe z mano? S čim sem si to prislužila? Zakaj ne morem zanositi oziroma donositi otroka? Nemalokrat se zgodi, da ženske tudi od strani partnerja ne prejmejo dovolj podpore. Občutki krivde, prelaganje krivde oziroma obtoževanje in zamere pa lahko krepko načnejo odnos med partnerjema.

Ob neplodnosti lahko drugačno vlogo dobi tudi spolnost?

Vsekakor, še posebej preden par vstopi v postopke umetne oploditve, ko še obstaja upanje, da bo morda vseeno uspelo po naravni poti. V takšnem primeru spolnih odnosov ne dojemaš več kot nekaj spontanega, nekaj, kar vaju povezuje in prinaša zadovoljstvo, temveč postane to nekakšna obveza. Postane nekaj načrtovanega, vezanega na plodne dni in na ta način je določen užitek seveda odvzet. Spolnost v tem primeru dobi reprodukcijsko vlogo. Vsaka menstruacija pa ob težavah z zanositvijo prinese razočaranje in žalost.

Neplodnost je še vedno precejšen tabu, medtem ko statistike pravijo, da za njo v Sloveniji trpi vsak šesti par.

Drži. Ker je neplodnost precej osebna stvar, je v družbi to še vedno tabu tema. Razlog, da se o tem ne govori, je tudi v tem, da večina ljudi neplodnosti ne dojema kot bolezen, temveč kot svojo nesposobnost, nezmožnost. Še posebej moški neplodnost dojemajo kot neuspeh, češ, nisem sposoben narediti otroka. Ženske si nalagajo to breme v smislu, da je ena od njihovih nalog roditi otroka, pa tega ne zmorejo. A neplodnost je bolezen, ki jo je treba in se jo da zdraviti.

Kako je po vaših izkušnjah neplodnost ženske ali neplodnost moškega v družbi drugače sprejeta oziroma obravnavana? V veliki meri se vzroke za neplodnost še vedno pripisuje ženski?

Sprejemanje dejstva, da so moški lahko neplodni v precej večjih odstotkih, kot se o tem govori, se sicer počasi spreminja, izboljšuje. Kot kažejo raziskave, je med vzroki za neplodnost pri paru moški faktor zastopan v skoraj enakem odstotku kot ženski. Torej vzroki za neplodnost so enakomerno razporejeni med obema spoloma. A ne glede na to se vzroke, tudi s strani ginekologov specialistov, še vedno najprej išče pri ženski. Ustaljena praksa bi morala biti, da bi ob težavah z zanositvijo začeli preglede pri obeh. Pogosto pa je realnost takšna, da ženska najprej opravi vse preglede (tudi morebitne diagnostične posege) in šele ko pri njej ni mogoče najti vzroka, preiskave opravi še moški. Sodelovanje urologov in andrologov je na tem področju premalo prisotno. Kar se tiče družbenega dojemanja, pa je neplodnost vedno pripisana ženski. Tako so vprašanja naslovljena v smislu »Ne moreš zanositi?« in ne »Vidva ne moreta imeti otrok?«. Ženska je tista, ki je jalova, če se staromodno izrazim. Velikokrat se celo zgodi, da ženske ščitijo partnerje in tudi v primeru, da so neplodni oni, odgovornost brez pomisleka prevzamejo nase.

Zaradi nujnosti ozaveščanja in senzibiliziranja družbe o vprašanjih, povezanih z neplodnostjo, ste pred kratkim ustanovili tudi društvo, ki je nadaljevanje vašega dolgoletnega dela na tem področju?

Drži. V Sloveniji podobno društvo, ki je staro že 21 let, sicer še deluje, a je na žalost precej neaktivno in pari najpogosteje zanj niti ne vedo. Zato smo se odločili ustanoviti svojega in tako je nastalo Združenje za zanositev – ozaveščanje o neplodnosti in pomoč parom. Čeprav je v Sloveniji področje oploditve z biomedicinsko pomočjo zelo dobro urejeno, še posebej v primerjavi z drugimi državami po Evropi, in čeprav imamo prek zdravstvenega zavarovanja omogočene številne brezplačne postopke (šest brezplačnih postopkov za prvega otroka in štiri za drugega oziroma nadaljnje otroke), je na tem področju treba še veliko narediti. V društvu bi recimo zelo radi dosegli, da bi se na področju neplodnosti oblikovala tudi preventiva. Poleg tega bo društvo delovalo še širše kot podporna skupina na facebooku, saj ne želimo ponujati pomoči le parom, ki so že v postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo, ampak želimo »vskočiti« že prej. Radi bi namreč izobraževali mlade, spremenili pogled na plodnost in zmožnost zanositve. Med svoje vrste želimo sprejeti vse, tudi tiste, ki jih njihova plodnost šele začenja zanimati. Torej tiste, ki so o otroku, družini šele začeli razmišljati.

S kakšnimi vprašanji in potrebami se ljudje najpogosteje obrnejo na vas znotraj skupine o neplodnosti na facebooku?

V skupini prevladujejo ženske, ki iščejo predvsem psihično podporo. Pomembno jim je, da jih nekdo razume. Med seboj si izmenjujejo izkušnje, govorijo o svojem počutju, ko gredo skozi postopke, in se bodrijo. Kar zadeva informativno podporo, pa so po izkušnjah mnogih zdravniki pogosto na žalost zelo skopi z informacijami. Sklepajo, da so povedali dovolj, a velikokrat ni tako. Pojasnijo osnovne stvari, potem pa paciente vodijo skozi postopke, ne da bi ti povsem razumeli, kaj se dogaja z njimi. Posamezniki, pari ne razumejo svojih diagnoz, pri postopkih umetne oploditve pogosto ne poznajo in ne razumejo procesa. Zavzemam se torej za več pojasnil in informacij, za izboljšanje pogojev postopkov umetne oploditve. Čeprav je, kot sem že omenila, področje oploditve z biomedicinsko pomočjo pri nas dobro urejeno in imamo dovolj klinik na tem področju, so pacienti prepogosto prepuščeni sami sebi in v zdravljenje niso dovolj vključeni.

Kaj bi bilo treba narediti na področju preventive?

Premalo je ozaveščanja o varni spolnosti, ne le z vidika preprečevanja neželene nosečnosti, ampak tudi preprečevanja spolno prenosljivih okužb. Te imajo, predvsem pri ženskah, izredno negativen vpliv na plodnost. V zdravstveni obravnavi, zdravstvenem sistemu nam manjkata ocena plodne sposobnosti in zgodnje zaznavanje potencialnih ovir za zanositev pri vseh ženskah, tudi tistih, ki morda še ne načrtujejo otroka. V oceno plodne sposobnosti bi morali biti vključeni ultrazvočni pregledi rodil, hormonske preiskave, vprašanja o življenjskem slogu, operacijah oziroma posegih v medenici in podobno. Predvsem bi bilo treba izboljšati informiranosti žensk, da plodnost z leti neusmiljeno upada. Ob informiranju o plodnosti pa se v širši družbi premalo omenja tudi vzroke, ki lahko povzročajo neplodnost pri moških. Kot recimo, da lahko pregrevanje mod izredno negativno vpliva na kakovost semenčic, na kar lahko vpliva delo s prenosnim računalnikom v naročju, nošenje mobilnega telefona v žepu in uživanje v savnah ter vročih kopelih. Prav tako lahko na kakovost semenčic vplivajo kolesarjenje, dolgo sedenje poklicnih voznikov, kajenje in alkohol. Če povzamem, marsikaj bi lahko naredili že prej, a se to stori šele, ko do problema pride.

Zakaj neplodnost v populaciji narašča? Ali k statistiki prispeva večji obseg obravnavnih primerov?

V statistiki se nedvomno odraža, da čedalje več ljudi poišče pomoč zaradi neplodnosti. Ljudje redkeje trpijo doma, v tišini. A najpomembnejši faktor je družbena sprememba: danes imamo namreč otroke v letih, ko plodnost pri ženski že močno upade. Drugi faktorji, kot so povečana onesnaženost in slabša kakovost hrane, imajo manjši vpliv.

Poudarili ste, kako so lahko vprašanja, ki jih okolica v zvezi z zanositvijo naslavlja na par, obremenjujoča.

Marsikdo misli, da lahko skoraj kogar koli vpraša kaj tako intimnega, kot je, kdaj bosta imela otroka in zakaj ga še nimata. Zame je to nesprejemljivo. Razumem, da je to pogovor med prijatelji, vendar ne širše. Najhuje pa je, da mi ženske pogosto pripovedujejo o doživljanju nerazumevanja, pritiskov s strani najbližjih, torej ožje družine, sorodnikov.

Kot pravite, so vprašanja okolice o otrocih lahko za par, ki jih ne more imeti, zelo boleča, po drugi strani pa tudi za par, ki si jih ne želi imeti, obremenjujoča, saj se v splošni družbeni resničnosti kar pričakuje, da bo par imel otroka.

Marsikdo dandanes še vedno ne more sprejeti, da si kdo ne želi otrok. Mislijo, da je z osebo, ki jih nima, kaj narobe. Žalostno je, da v sodobni družbi ne razumemo, da določeni ljudje enostavno ne čutijo, da bi svoje življenje posvetili otroku. Čedalje več je tudi ljudi, ki si glede na okoliščine v svetu ne želijo povečevati populacije. Takšno odločitev je treba spoštovati.

Kaj je tista točka, ko naj par po večkratnih poskusih oploditve z biomedicinsko pomočjo sprejme, da ne bo imel otrok?

Pri ženskah je ponavadi eden od razlogov, da s postopki končajo, njihova starost; pri nas je ta meja 43 let. Sicer pa menim, da je treba izčrpati vse možnosti. V prvi vrsti lahko par zamenja kliniko. Pri nas so te v Ljubljani, Mariboru, Dravljah in Postojni. Včasih je za uspeh dovolj že, da par zamenja okolje, zdravnika, protokole ali terapijo. Vedno je treba tudi pretehtati možnost za prejem darovanih spolnih celic, kot tudi za prejem darovanih zarodkov – vse te možnosti so dostopne oziroma dostopnejše v tujini, a plačljive. Slovenski pari se največkrat odločijo za Češko. Mislim, da se je za konec treba odločiti šele, ko se resnično vsi strokovnjaki strinjajo, da ni več možnosti za zanositev. Je pa to nekaj, o čemer je veliko lažje govoriti nam, ki smo do otrok že prišli. Pari bi v teh situacijah resnično potrebovali veliko več psihične podpore.

Kako je s posvojitvijo kot eno od možnih rešitev?

Pri nas je otroka še vedno izredno težko posvojiti. Posvojitve v tujini pa so velik finančni zalogaj. Zahtevni so tudi pogoji in postopki posamezne države, da par sploh lahko postane kandidat za posvojitev.

Kaj je vaše sporočilo parom, ki imajo težavo z zanositvijo?

Naj po enem letu rednih spolnih odnosov oziroma pri starejših od 35 let po pol leta rednih spolnih odnosov čim prej poiščejo pomoč. Pregledi in postopki vzamejo svoj čas in zato ga nima smisla izgubljati.