Še duhovičenja vladnega propagandista, ki najbolj zabavajo njega samega in njegovega ciničnega šefa, vse druge pa precej manj, ne gre povezovati z uspešnostjo vladanja. Merilo niso niti vladne ocene, katerih 14 dni je bilo ali bo tudi v resnici ključnih, ker ni jasno, ali so ključna za preživetje vlade ali za vrnitev ljudi, če toliko normalno življenje po času shizofrenosti, katere priče smo.

Vladi lahko verjamemo ali ne, ji poskusimo zaupati ali pa njeno delo kot nepoboljšljivi dvomljivci preverimo na podlagi tistega, kar nam sama ponuja v razmislek. In tega ni malo.

Zanimiva je denimo novica, ki pravi, da ukrepom vlade na izrednih, nočnih ali dopisnih sejah, ki jih v izrednih razmerah z uredbami in podtaknjenci v njih sprejema vlada, vsaj ena od ministric menda ne more več slediti.

Ali še čisto sveža novica o ministru, ki je globoko v sebi prepričan o škodljivosti cepljenja, zdaj pa se, z vso dolžno zavzetostjo, bori za cepljenje. O njegovi veličini veliko pove tudi odločitev, da se je v imenu svetosti življenja in v dobro še nerojenih nedolžnih dušic, v najboljši maniri križarjev proti skušnjavcu in nevernikom v lastnih vrstah, pripravljen boriti tudi znotraj lastne vlade. Pa naj to državo in davkoplačevalce stane, kolikor hoče.

Morda je še najbolj zanimiva novica, s katero nas je obdaril minister, ki meni, da ima vlada za uspešno vladanje zagotovljeno trdno večino tudi v parlamentu. Ali vsaj večino. Ali vsaj večjo podporo od opozicije. Ali se mu vsaj zdi, da je tako. Ali vsaj upa, da jo ima. Prepričal pa se ne bo. Kdo pri zdravi pameti bi po nepotrebnem silil v še večje težave, kot jih že ima?

Ne bi razpravljal o ministrici, ki z veliko znanja in empatije tedensko, vsak dan in včasih celo večkrat dnevno, po navdihu odpira in zapira šole, niti o kulturnem ministru, ki se je zaklel, da bo do smrti izstradal kulturo in kulturnike v dobro države, ali o gospodarskem ministru, ki si na izviren način razlaga korupcijo, ali o ministru, ki je z eno nogo v vladi in z drugo v opoziciji.

Učinkovitost vladanja se najbrž ne meri samo z učinkovitostjo njenih ministrov, s štetjem kadrovskih rošad, s številom pretepenih in oglobljenih državljanov, ki vladi ne zaupajo, še manj s preštevanjem tistih, ki romajo v večna lovišča. Ne, še največjemu bebcu v državi je postalo jasno, da se učinkovitost vladanja najlažje dokaže z bevskanjem po spletu.

Ta vlada kljub težavam in spotikanju menda dela dobro in ima vse pod nadzorom. Ja, tudi zemlja je ploščata.

No, problem za vlado so lahko tudi Pravniki za demokracijo, ki ne razumejo njenih dobrih del.

Predsednik je spet presegel samega sebe. Tudi po njegovem mnenju, v nasprotju z večinskim mnenjem njegovih sodržavljanov, vlada dela dobro. Tudi njemu se kdaj pa kdaj zgodi, da se ne strinja s kakšno od neumnosti predsednika vlade, vendar on, v skladu s funkcijo, to opazuje z vso potrebno distanco in zadržanostjo in v skladu s svojimi načeli tega ne pove in ne komentira. Že od rimskih časov dobro znano načelo, kdor molči, se strinja, je z likom in delom tokratnega predsednika dobilo povsem nov pomen: tudi takrat, ko se predsednik z nečim ne strinja, se v resnici s tem strinja. Tudi ko je proti, je v resnici za. Z bistrostjo in veličino svojega duha je močno presegel celo znamenitega butalskega župana, morda najpametnejši primerek svoje vrste v nam znanem vesolju, ter letvico načelnosti in verodostojnosti premaknil na povsem drugačno raven in v novo dimenzijo. Nekaj fantomskega in nedoumljivega je v tem, celo nekaj božjega; predsednik je prisoten celo v svoji odsotnosti. Ali obratno, odsoten je tudi v svoji prisotnosti. Kot fatamorgana je, ki daje slutiti, da nekje v daljavi nekaj je, le da do tam ne moreš. Uspelo mu je skoraj nemogoče: hkrati je in ga ni, in tudi ko se že zdi, da je, ga v resnici ni.

Znana pesnica je razmišljala o sluzavosti. Najbrž s tem ni mislila na predsednika. Za sluzavcem ostaja vsaj sled, čeprav sluzasta. Človek si ne more kaj, da ne bi ponovil njegovih besed: kako fantastičen dan je danes.

Emil Brence, Bled