V mojih časih so med gosti prevladovali naši prijatelji z juga, temu je bil prirejen tudi repertoar. Nekateri so gor nosili plače. Sprva mi je bilo kar hudo vzeti rdečega konja, kar so bili znani bankovci iz tistega časa, kolikor je stala želja. Potem sem se navadil. Od tega smo nenazadnje živeli, na licu mesta smo bili sposobni odigrati skladbo, ki je nihče izmed nas ni še nikdar slišal. Zgolj na podlagi tega, kar nam je zapel gost, ki si jo je zaželel. Konec koncev je bilo bolj važno, da si povedal, kdo je naročil komad.
Ste igrali tudi balkansko narodno? Šabana Šaulića?To ne, igrali smo zabavne komade oziroma za nas je bil narodnjak že Zelene oči, je pa Šaulić ob neki priložnosti preživel noč v baru, ko smo igrali, in spomnim se, da mu je bilo všeč.
Javno slovite kot interpret skladb, ki jih je pel pokojni Joe Cocker. Kako ste prišli do tega?Cockerja sem prvič začel izvajati še kot član tria Gu-gu, s katerim sem igral po Švici, kjer smo igrali pretežno za zimske centre, kot tudi druge vrste zabave, na primer poroke.
Kako je videti švicarska poroka v primerjavi s slovensko?Veliko bolj mirno. Oni imajo na porokah vedno voditelja oziroma povezovalca, ki vse to vodi, glasba pa sploh ni nujna ves čas. Spomnim se poroke, na kateri smo si muzikantje v zaodrju ogledali dve nogometni tekmi in en boksarski dvoboj. Toliko prostega časa smo imeli.
Kako je s porokami pri nas? So se običaji spremenili?Poroke ločujem na moderne in, s spoštovanjem do kmetov, kmečke. Na porokah sta vedno dve struji, ženinova in nevestina, in igral sem tudi že, ko so se stepli.
Izbrati primerno skladbo je pomembna stvar. Se vam je kdaj ponesrečilo?Velikokrat. Na slovenskih porokah moraš izrazito paziti, da nista dva južnjaška komada zaporedoma, ker nemudoma prileti pritožba. Če so same slovenske, se spet najde kdo, ki bi kaj drugega, sem pa igral tudi na sodobni slovenski poroki, kjer sta mi ženin in nevesta slovenske sploh prepovedala. Če igraš rock'n'roll, pride gospodična, ki bi kaj bolj živega, pri čemer ima v mislih verjetno Đurđevdan. Paziti moraš na hitre in počasne pesmi, na različne ritme. Sodoben problem je, da danes večina ljudi ne zna več plesati in je zelo težko igrati.
Ima slovensko občinstvo izrazito rado pripombe?Da, pri Slovencih je praviloma tako, da ti rečejo, da je bilo super, ampak… Ta ampak je vedno zraven.
Vrniva se h Cockerju. Kako ste prek Gu-gu prišli do njega?Imeli smo pogodbo za Val Thorens. Čakali smo v Baslu, kjer sem vadil harmoniko, ker naj bi šli tja kot narodno-zabavni ansambel, vendar sem med klaviaturskimi podlagami naletel na You Can Leave Your Hat On, ki mi je bila sila všeč. No, ko smo prišli v Val Thorens, je šef lokala že imel narodno-zabavni ansambel, ki pa mu ni privabljal gostov, zato je čez noč spremenil strategijo v pop rock in prvič sem izvedel Cockerja. Od tedaj me v Val Thorensu Francozi kličejo monsieur Cocker.
Verjetno čez dan na smučišču, ponoči v diskoteki? Peklenski tempo.Res je. Sam sem bil na smučišču cel dan in praviloma tik pred zdajci prišel na oder. Seveda preoblečen. Vendar nisem ponočeval po tretji uri, ko smo končevali, ampak sem hodil spat.
Na čelu z M. Šaleharjem - Hamom zna Cockerja v Sloveniji interpretirati še kdo, vendar nihče ne izvaja tudi njegovih značilnih gibov z rokami in prsti. Od kod vam to?Pri čemer on pri teh gibih sploh ni bil v taktu oziroma ritmu, sploh prej, ko je pel še pri Mad Dogs in so bila posredi tudi mamila. Verjetno sem za prve Talente, na katerih sem tudi sodeloval, nekaj malega naštudiral njegov nastop, takrat se me je pa tudi v Sloveniji oprijela povezava z njim.
Tudi rojstni datum imate s Cockerjem isti, prav tako podoben tip pleše. Ste začeli razmišljati o kakšnih globljih povezavah z njim?Da, za podobnih par preostalih laskov na vrhu glave gre. O globljih povezavah nisem razmišljal, sem pa o tem, da bi se zredil.
Alpski tip zabave v zimskošportnih središčih je poseben žanr. Gre brez narodno-zabavnih?Odvisno. Val Thorens, kjer sem največ igral, je precej rockerski, tam sem izvajal Eltona Johna, Status Quo, tudi Julia Iglesiasa, Erosa Ramazzotija in še kaj. Tam je mednarodna zasedba smučarjev, še največ je Skandinavcev, a tudi naših. Igral sem tako Mateji Svet kot Bojanu Križaju, ki je, čeprav je veljal za zadržanega, plesal po mizah, kar je bil v tistem lokalu sicer standard. Eno je igranje v lokalu, drugo je pa »apres ski«, se pravi zabavanje takoj po koncu smučarskega dne. Deset let sem igral tudi na biatlonskem svetovnem pokalu na Pokljuki, tudi na smučišču Cerkno. Apres ski mora biti nujno vesel, kar »one man band« težko zmore oziroma je skoraj nujen cel bend, pri čemer se mi tudi sodobni narodno-zabavni trio ansambli zdijo prešibki. Udaren je zgolj kvintet, s trobento in klarinetom, kot trombonom. Po drugi strani se pa spomnim situacij, ko sem sam zabaval osemsto ljudi.
Glede na alpske izkušnje naj vprašam, kdaj je bilo najbolj mraz, ko ste nastopali.Verjetno v Cerknem, kjer sem čez vikend igral na smučišču od desetih dopoldne do konca smučarskega dne. Od sape nisem videl na klaviaturski displej, kable je bilo pa sila težko zviti.
Zakaj se je tolikšno število slovenskih glasbenikov preživljalo v Švici, Avstriji, Nemčiji?Prvič smo bili cenejši kot domačini, čeprav smo za svoje razmere zaslužili dobro, obenem pa smo v primerjavi s Hrvati znali narodno-zabavno glasbo. A okoli leta 2000 so postali konkurenca Bolgari in Čehi, ki so bili še cenejši.
In verjetno so živeli v slabših razmerah kot vi?Oh, hotel Zone v Baslu je razvpita stavba med glasbeniki. Prostitutke, klošarji na socialni pomoči in mi.
