»Leta 2210 nobedn ne bo več govoru slovensk, leta 2210 nobedn ne bo razumeu teh besed,« poje Nipke, eden najbolj priljubljenih slovenskih reperjev, v skladbi 2210 z albuma Buden. Pesem je nekakšen leitmotiv dokumentarnega filma Urbana slovenščina, ki ga je režirala Maja Pavlin; mnogi se je bodo spomnili kot nekdanje urednice oddaje Aritmija. Z dokumentarcem je dopolnila serijo Kdo se boji slovenščine, s katero poskušajo v izobraževalnem programu Televizije Slovenija mlade angažirati, da začnejo razmišljati o pomenu rabe slovenščine. Če se je režiserka tako še pred nedavnim lotila dokumentarca o narečjih v popularni glasbi, prinaša današnja premiera sproščen vpogled v rabo slovenščine v urbani, predvsem hiphop glasbi.
Samozavestna drža
»V hiphopu so anglizmi in slengovska slovenščina najpogostejši, hkrati pa je to zvrst glasbe, ki je mladim zelo blizu,« pojasnjuje avtorica tega polurnega dokumentarnega feljtona. Sogovornike je našla v krogu produkcijske ekipe Dravle Records, kjer so na albumu Buden združili mlade glasbenike, ki jih pozna skoraj vsak najstnik – kolektiv Matter, Zalo in Gašperja, rokerje Joker Out, reperja Trkaja…
Za mikrofonom se v dokumentarcu soočijo predvsem že omenjeni reperski stihoklepec Nipke, rock pevec Bojan Cvjetićanin ter producent Damjan Jović Jovo. »Bojan, ki ima 22 let, pri petju vzorno uporablja precej pravilno slovenščino, medtem ko jo starejši Nipke veliko spreminja v svoj prilagojen izraz,« poroča o duhovitem kontrastu režiserka. »Bojan nas opozarja, kako pomembno je, da govorimo pravilno slovenščino oziroma da jo vsaj znamo uporabljati, čeprav pristopajo mnogi glasbeniki do zborne slovenščine odklonilno.« Spomni, kako ključna je pri tem samozavestna drža glasbenega izvajalca, ki jo potem tudi publika vzame za svojo. »Za to, da moramo mlade engejdžat za rabo slovenščine, pa ni na svoj način nič manj angažiran Jovo,« se še smeji.
Še naprej ustvarjati
Prav imajo vsi trije, v filmu pritrjuje profesor slovenistike Igor Saksida, ki se je s povezavo med slovensko otroško poezijo in repom pred meseci ukvarjal tudi v knjigi Repki. »Saksida poudarja, da imajo mladi radi ohlapnejši, svobodnejši pristop k jeziku, s čimer ni nič narobe. Globalno smo povezani prek interneta, ki nam vsiljuje angleščino, a zato še ni strahu, da se slovenščina ne bi ohranila,« razlaga avtorica. Njen dokumentarec, ki se pretirani didaktičnosti izogne z nemalo duhovitosti, tako sporoča predvsem, da je ključno, da imamo do slovenščine pristen odnos in da v njej še naprej ustvarjamo.