Trubarjeva domačija je sklop gospodarskih objektov, kjer naj bi se v 16. stoletju rodil naš prebuditelj, reformator in utemeljitelj slovenskega jezika Primož Trubar. Od odprtja leta 1986 za domačijo v Temkòvem mlinu skrbi lokalna skupnost, pomaga pa tudi ministrstvo za kulturo.
Zgodovinar dr. Boris Golec iz ZRC SAZU je ob 500. obletnici Trubarjevega rojstva leta 2008 sicer predočil nova dejstva: Trubar se ni rodil v Temkòvem mlinu, temveč nekoliko stran, v Šklópovem mlinu pod Kukmako, s priimkom Trubar so se ponašali tudi v Mustarjevem mlinu. Zatorej je možnih mlinov njegovega rojstva več, vsekakor pa je dejstvo, da se je Trubar rodil na Rašici. A ker se ni ohranilo avtentično zidovje, ministrstvo te lokacije noče za spomenik državnega pomena.
Ministrovi zadržki
Matjaž Gruden, vršilec dolžnosti direktorja javnega zavoda Trubarjevi kraji ter predsednik Slovenskega protestantskega društva Primoža Trubarja, pravi, da si že več kot dvajset let prizadevajo za ta nacionalni status: »Načeloma so vsi ministri za, pridejo na Rašico in se čudijo, kako da to ni urejeno, pri dokumentaciji pa se potem zatakne.« Zataknilo se je tudi nazadnje, ministrstva niso mogli prepričati niti s strokovnim mnenjem Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS) iz leta 2018 niti s priporočilom predsednika države Boruta Pahorja iz avgusta lani.
Aktualni minister za kulturo Vasko Simoniti, ki je tudi sam zgodovinar, je bil ob 500. obletnici Trubarjevega rojstva ravno tako minister in celo slavnostni govornik na domačiji, tistega leta je bila obletnica Trubarjevega rojstva uvrščena tudi na Unescov seznam obletnic, na katerem se znajdejo samo osebnosti in dogodki s širšim mednarodnim pomenom.
A so pred dnevi od ministra prejeli dopis, da morajo »strokovnjaki ZVKDS pri valorizaciji za kulturni spomenik državnega pomena upoštevati strokovna dejstva in enake kriterije«; Prešernova hiša v Vrbi in Finžgarjeva v Doslovčah sta na avtentični lokaciji in sta zato razglašeni za spomenika državnega pomena, medtem ko spominska hiša Ivana Cankarja na Klancu na Vrhniki ni, ker je originalni objekt pogorel. Minister sicer podpira lokalna prizadevanja za »živahno kulturno življenje« na tej lokaciji, vendar »to ni kriterij za razglasitev objektov za nepremične spomenike«.
Uradniško trmarjenje?
Matjaž Gruden meni, da je trmasto vztrajanje ministra in uradnikov ministrstva pri originalnosti kot temeljnem pogoju za državni spomeniški status v tem primeru nesmiselno in nelogično, in razmišlja o več »teorijah zarot«; med drugim naj bi imela svoje interese katoliška cerkev, kot tudi drugi prejemniki lokalnih in državnih proračunskih sredstev (»mi se potegujejo zgolj za status, res pa z njim lažje kandidiramo na razpisih«). Obratovanje kompleksa jih letno sicer stane 100.000 evrov, več kot polovico sredstev pridobijo z vstopnicami.
Ena od teorij je tudi ta, da jim ni naklonjen Gojko Zupan z direktorata za kulturno dediščino pri ministrstvu. Toda na ministrstvu to zanikajo: »Uslužbenci direktorata na podlagi strokovnih predlogov in v zakonskih okvirih pripravljajo vladna gradiva za sprejem odloka na vladi. Če strokovnjaki ZVKDS objekt ali območje ovrednotijo za dediščino lokalnega pomena, kar je z odlokom leta 2014 potrdila občina Velike Lašče, zgodovinarji pa ugotavljajo, da gre za neavtentično lokacijo Trubarjevega rojstva, poleg tega pa ZVKDS ne poda formalnega predloga za razglasitev za spomenik državnega pomena, ministrstvo vladi ne more predlagati razglasitve.« Trdijo še, da so pravzaprav posebej naklonjeni promociji zgodovinskega in kulturnega pomena Primoža Trubarja, tudi minister »je kot poznavalec 16. stoletja naklonjen ključnemu obdobju slovenske zgodovine«. Že leta 2014 so spodbudili razstavo Cerkovne ordninge v NUK, pa akcijo iskanja najbolj avtentičnega objekta, povezanega s Trubarjem, kot tudi najbolj kakovostnega javnega spomenika v Sloveniji – to pa je Bernekerjev spomenik Trubarju na robu parka Tivoli v Ljubljani.
Matjaž Gruden vseeno opozarja: »Zakonodaja je pisana precej na kožo velikim združbam, kot so Narodni muzej, mestni muzeji, in se jo da brati dosledno, lahko pa se jo bere tudi širše. Tako meni tudi akademik dr. Matjaž Kmecl, namreč da je nek tak spominski memorial čisto mogoče razglasiti za spomenik državnega pomena.« Zato bi bila po njegovem najbolj elegantna rešitev, da minister s podpisom omogoči ta status, ker to možnost ima. Lahko pa se tudi popravi obstoječi zakon in vanj vključi še spominske hiše, ki jih zdaj tam ni; s tem bi se tudi v prihodnje lahko zaobšlo podobne birokratske ovire.