Intervju: učitelj vroče joge Denis Dronjić: Bolje uporabljamo svoj telefonkot svoje telo

Pred leti je Denis po hudi prometni nesreči skoraj izgubil nogo in zdravniki so dvomili, da si bo kdaj popolnoma opomogel. Devet mesecev je bil na invalidskem vozičku. Ko je spet shodil, se je na berglah vrnil v svoj studio v Torontu. Devet tednov je izvajal vročo jogo dvakrat na dan, naslednji dve leti vsak dan. Po tistem je Denis Dronjić spet začel teči. Skozi svojo izkušnjo lahko tako še toliko bolj prepričljivo pripoveduje o dobrobiti te vadbe.

Smo v izjemno stresnem obdobju, za veliko ljudi najbrž bolj stresnem kot kadar koli prej, in to prav zaradi negotovosti, v kateri živimo. Ne vemo točno, kaj se dogaja in kako bo v prihodnje. Soočili smo se tudi z dejstvom, kako enostavno je vse ustaviti. Strah nas je, da lahko vse izgubimo, čeprav smo mislili, da imamo pod nadzorom, vendar nimamo. Ljudje so se začeli zavedati, da lahko izgubijo službo, da se stvari lahko zaprejo, ne moremo potovati… Vse to pa povzroča veliko napetosti in občutkov nemoči. Če smo prej bili v borbi z rakom, drogami in terorizmom, smo se zdaj znašli v borbi z nevidnim virusom, ki ločuje nacije, sosede, prijatelje in tudi družine, kar je največji stresni dejavnik. Ljudje se bojijo druženja in objemanja. Bojijo se tega, kar je za nas izjemno pomembno.

Avgusta sem ravno zaradi te negotove situacije, ko ne vemo, kdaj in kako bomo lahko potovali, odšel v Kanado. Želel sem obiskati očeta, mamo in sestro, ki tam živijo. Ko sem prišel domov, sem pri starših takoj začutil strah. Z mamo se sicer neprestano objemava, skupaj kuhava in se pogovarjava. Uživava v skupnem preživljanju časa. Ne da se zdaj nisva objemala, a v novi situaciji je bilo tega veliko manj in bolj mimobežno.

Joga je pomembna ne samo v sedanjih stresnih okoliščinah, temveč na splošno v našem vsakdanjiku. V šali pogosto rečem, da boste pri meni na samo eni vadbi slišali »dihajte globoko in počasi skozi nos« večkrat kot v vsem svojem življenju. Če hodite na jogo redno, boste to slišali vedno znova, saj to neprestano ponavljam. To pa zato, da reprogramiram misli, saj je izjemno pomembno, da razmišljate o svojem dihanju. Pa ne le o dihanju, temveč tudi o svojem počitku, hrani in raztegovanju. Ko raztegnete mišice, se sproščajo hormoni ugodja, kar je pomembno tudi za imunski sistem.

Če opazujete ljudi, lahko hitro ugotovite, kako veliko jih diha skozi usta, kjer nimamo filtra. Zdaj, ko se bo ohladilo, bodo tisti, ki dihajo večinoma skozi usta, v telo vdihovali hladen zrak, kar ni dobro. Ko dihamo skozi nos, filtriramo zrak in ga – preden pride do pljuč – še segrejemo. Ko dihamo skozi nos, v telesu dvignemo tudi molekule dušikovega oksida, ki se tvori v sinusih in pozitivno vpliva na pljučno funkcijo. Širi žile, z oksigenacijo izboljša kri in krepi imunski sistem. Ljudi na vadbah vabim k redni praksi joge, raztegovanju, dihanju skozi nos, uživanju kakovostne hrane in pitju zadostne količine vode. Omogočimo telesu, da premaga viruse, ki vanj vdrejo.

Kako še joga deluje blagodejno?

Poleg učenja pravilnega dihanja nas uči tudi samoopazovanja, spremljanja, kaj se v nas dogaja. Naučimo se zaznavati svojo bolečino, poslušati občutke in nanje odgovoriti na pravi način. Nauči nas še, kako se pravilno in kakovostno prehranjevati in zadostno hidrirati. Na svojih vadbah učim tudi opazovanja lastnih misli, saj je zelo pomembno, kakšne so. Ena negativna misel je devetkrat močnejša kot ena pozitivna misel. Prav tako se ena negativna misel po učinku snežne kepe preliva v še druge negativne. A pomembno je, da razumemo, da nismo svoja misel. Z opazovanjem svojih misli lahko nadziramo, kaj gre skozi našo glavo. Veliko ljudi pa ne opazuje svojih misli, temveč preprosto verjamejo, da so to, kar mislijo in čutijo.

Moj učitelj je rekel, da je razumevanje joge danes postalo kot nekakšna veleblagovnica s številnimi okusi sladoleda. Zdi se, kot da je joga postalo že vse in ljudje z njo označujejo marsikaj. A kot je rekel moj učitelj, moraš nekaj delati vsaj deset let ali 10.000 ur, da lahko rečeš, da si v tem dober. Mimogrede, septembra sem praznoval deset let, odkar učim bikram jogo. Prav tako sem jo učil že veliko več kot 10.000 ur, pri 3000 sem nehal šteti in od tega je že dolgo. V Sloveniji je resda veliko dobrih različnih učiteljev joge, a veliko je tudi takšnih, ki na družbenih omrežjih objavljajo svoje fotografije v zahtevnih asanah, položajih. Na ta način pa ljudi od prakticiranja joge odvračajo. Prav tako je joga veliko več kot le fizična vadba. Gre za način življenja in odnos do sebe ter sveta. To je način, kako počneš stvari in kako se povezuješ z drugimi in tem, kar je okoli tebe. Sam izvajam vročo jogo, ki je na neki način precej težka praksa, saj gre za fizičen in mentalen izziv. So pa jogijski položaji, ki jih izvajamo, varni za kogar koli. 99 odstotkov ljudi naj bi te položaje lahko izvedlo.

Moja mama in oče imata 70 let in izvajata vročo jogo štirikrat na teden. Z vadbo sta začela pred sedmimi leti, ko sem v njuni hiši v Kanadi zgradil studio. Pred tem sem veliko potoval po svetu in učil jogo, dokler me niso leta 2013 okoliščine za nekaj časa pripeljale spet domov. Videl sem, da starša potrebujeta jogo. Vse druge sem jo učil, le njiju ne. Ker v okolici ni bilo nobenega studia za vročo jogo, sem med meditacijo slišal notranji glas, naj studio zgradim v njuni hiši, ostanem eno leto in ju vpeljem v jogo. Oče se je strinjal, da uredim vadbeni prostor v kleti. Da sem lahko odplačal kredit, sem v domačem studiu začel učiti jogo trikrat na dan vse dni v tednu tudi druge, kar je bila za moja starša motivacija, da sta prišla na vadbo. Ostal sem eno leto, mama in oče pa sta takrat skoraj vsak dan vadila jogo. Moja mama ima osteoporozo v četrtem stadiju, odkar izvaja vročo jogo, se njeno stanje ni poslabšalo. Ob tem ima še nizek tlak, zato je bilo pri njenih letih vaditi jogo zanjo sprva težko, vendar dobro za njeno zdravje. Razložil sem ji, naj je ne skrbi, če se ji vrti, temveč naj prekine s prakso, gre na kolena, nekajkrat vdihne skozi nos in ko se ji neha vrteti, nadaljuje. Zdaj izjemno obožuje jogo in večkrat mi reče, zakaj je ni začela izvajati že mlajša. Gre za investicijo v svoje telo in zdravje. Seveda je bolj preprosto sedeti na kavču pred televizijo ali iti na sprehod, vendar z jogo vlagaš v prihodnost. Vzdržujemo svoj avto in hišo, zakaj ne bi še telesa? Staramo se, a moramo vzdrževati mladost. Hkrati znamo bolje uporabljati svoj telefon kot pa svoje telo. Ne razumemo ga. Joga je izjemno pomembna, da se spoznamo.

Vroče je za začetnike, ki ob vstopu spremljajo vse svoje občutke v telesu, ob tem pa možganom pošljejo informacijo, kako je to vroč prostor. Ker se ljudje radi odzovemo na negativen način, si jih morda veliko reče, da je prevroče in da pri tem ne morejo dihati. A moraš se boriti, da dosežeš nebesa.

Veliko je vadb joge, kjer na vsaki uri izvajaš druge položaje in je njihovo zaporedje drugačno, kar je v redu, če si rojen jogi. Vendar nismo rojeni jogiji in ne samo to; veliko ljudi v našem okolju se v življenju nikoli ni niti raztegnilo. Brcajo žogo, tečejo, kolesarijo, hodijo… Lažje jim je celo prenesti bolečino pri dviganju uteži kot pa tisto, ki spremlja raztegovanje mišic. Torej, zakaj je pomembno, da ponavljamo enake položaje? Zato, ker treniramo telo in ker moraš vsaj deset let ponavljati, da si v tem dober.

Tudi. A pomembno je, da se prek rutine spoznavaš. Ljudje me večkrat vprašajo, ali mi ni dolgčas, ker že leta in leta ponavljam isto vadbo joge. Če bi jim pritrdil, bi jim s tem povedal, da sem dolgočasna oseba, pa sem daleč od tega. S ponavljanjem enakih položajev se učiš o sebi – kdo si v tem trenutku, ko izvajaš prakso. Resnično gre za pot samoodkrivanja. Seveda sem sam na drugačni ravni kot začetniki. Med prakso sem precej nevtralen, osredotočen, brez begajočih misli, če pa misel pride, jo le opazujem. Opazujem tudi svoje dihanje, točno vem, koliko dihov kdaj naredim in kdaj se bom premaknil. Ljudje na začetku ne štejejo svojega diha, njihove misli pa begajo povsod naokoli. Kdaj vadeče ob koncu vadbe vprašam, ali so vmes razmišljali o svojem delu, o sebi ali čem drugem in večina jih reče, da niso, ker so med prakso v meditativnem stanju.

Zelo dobri, če bi le prišli pravočasno. Želim si, da bi ljudje prišli na vadbo nekoliko prej in se pred začetkom v studiu ulegli in si vzeli čas za meditacijo. Vendar veliko jih prihiti zadnjo minuto, prav tako po koncu hitro zapustijo studio. Kar je nenavadno, ker v drugih državah ljudje po zaključku še malo ostanejo v studiu, se med seboj pogovarjajo in izmenjujejo izkušnje. Na začetku mi je bilo zaradi tega kar težko, a sem to zdaj popolnoma sprejel. V Sloveniji so ljudje zelo dobri v položaju strele, kjer se usedeš na spodvihane noge – kolena daš skupaj, gležnja premakneš narazen, da se dotikata zunanje strani bokov, in zadnjico daš na tla ter se nato počasi z zgornjim delom telesa dotakneš tal. Moja razlaga je, da veliko ljudi v Sloveniji zmore ta položaj, ker so precej fizično aktivni. V Kanadi se recimo ljudje niti približno ne gibljejo toliko. Ljudje v Sloveniji že po mestu veliko hodijo in kolesarijo, potem gredo v hribe, plavajo…

Ker sem se tu rodil. Ko sem bil otrok, smo se preselili v Kanado, ki je, da ne bo pomote, super država in nenazadnje imam rad ves svet. A vedno je bilo nekaj v meni, kar mi je govorilo, da se želim vrniti in raziskati okolje, v katerem sem se rodil.

Kot kjer koli drugje. Veliko sem potoval in kjer koli sem živel ter učil jogo, sem se počutil doma. Povezal sem se z ljudmi. Rad imam Slovenijo, všeč mi je, ker je majhna in pokrita z gozdovi. Narava je eden od razlogov, zakaj sem se preselil sem. Veliko gozdov ima tudi Kanada, a tu sta veliko bolj čista zrak in voda. Rad imam tudi reke in morje. Veliko časa preživim v naravi. Studio imam pod Golovcem.

Vsako jutro. Če naredim kratko vadbo, traja 35 minut, daljša uro ali pa uro in pol. Kratko jutranjo prakso, ki sem jo zasnoval pred desetimi leti, ponujam tudi svojim vadečim in želim si, da bi jih nanjo prišlo več. Moj cilj je namreč, da bi ljudi naučil, kaj lahko naredijo zjutraj, namesto da spijejo kavo. V tej jutranji praksi učim le šest jogijskih položajev, petje in tri dihalne vaje, med njimi je ena najmočnejših za krepitev imunskega sistema. Ob tem pa učim še meditacijo. Cilj je, da po desetih tednih vadeči program osvoji, da ga nato lahko izvaja vsako jutro sam doma. Nato pa to nauči še druge. Vadba pomirja, okrepi prebavni in imunski sistem, izboljša cirkulacijo krvi, aktivira mišice, raztegne telo in prekrvi možgane, kar izboljšuje koncentracijo in spomin.

Sem. Bikram jogo izvajam že 16 let, 10 let jo učim. Ko nekdo pride k meni v studio z bolečinami recimo v križu ali kolenu, ga zaradi svoje izkušnje popolnoma razumem. Vem, kako težko je živeti z bolečino, ker sem bil tudi sam v tem stanju. A nekaj moraš v zvezi s tem narediti in sam si edini, ki lahko kaj naredi. Verjeti moraš vase. Sam po nesreči, ko je avto zapeljal čez mene, zdaj živim brez bolečine. Moja fleksibilnost telesa ni več enaka, kot je bila pred nesrečo, a se izboljšuje. Vendar pa je način, kako prakticiram jogo, popolnoma drugačen, kot je bil prej. Vem, kako se telo lahko spremeni skozi redno vadbo. Vroča joga je zasnovana tako, da raztegneš in delaš s celim telesom. In ne gre samo za vsako mišico, temveč za vsak organ in sistem v telesu. Delaš na vsem – od palca na nogi do vrha glave, od zunaj do znotraj, torej od kože do kosti.

Ljudje so me že prosili, da bi izraz zamenjal, vendar ga nisem, ker to učim. Za Bikrama Čoudurija lahko rečem le, da je to njegova karma. Sam le učim bikram oziroma vročo jogo. Gre za čudovito prakso, ki je zame darilo. Nikoli si nisem mislil, da bom to počel. Če bi me spoznali pred 15 leti, ne bi nikoli rekli, da bom učil jogo. Takrat sem popravljal ladje in si želel pluti. Ko sem ugotovil, da joga zame deluje, sem spoznal, da jo želim tudi učiti. Pred tem sem imel veliko drugih karier, med drugim sem upravljal fitnes studio, bil nepremičninski agent, vodil oddelek za trženje… Iskal sem namen v svojem življenju in za zdaj sem ga našel v jogi.