V decembru potekajo številne dobrodelne akcije, veliko je ljudi, ki bi v tem času radi pomagali pri humanitarnem delu, a ko praznični mesec mine, v veliki meri usahne širše družbeno zanimanje za socialno ogrožene.

Sami delate kot humanitarka vse leto, že vrsto let. Kako vidite to 'sezonsko' okrepljenost humanitarne dejavnosti?

Vsako leto opozarjam in svarim pred to instantno dobrodelnostjo, ki se razmahne decembra in nato usahne nekje do polovice januarja. Decembra se prav nobeni humanitarni organizaciji ni treba bati za obstoj, a žal ljudje na vse ranljive skupine pozabijo v drugih mesecih.

Ko govorimo o decembrskih dobrodelnih akcijah, so te v veliki meri osredotočene na otroke iz socialno ogroženih družin. Druge ranljive skupine so v tem precej spregledane…

Nasploh se mi zdi, da je postal sinonim socialne ogroženosti povezan le z otroki. Ne razumite me napačno. Srce se mi trga ob težkih otroških zgodbah in stiskah, vendar se pogosto pozablja na vse druge skupine. Na brezdomce, starostnike in tudi samske osebe z duševnimi motnjami, ki se v tem sistemu, v tem času ne znajdejo. Otrok je nepopisan list, je pravzaprav naša prihodnost. Ni sam kriv za situacijo, v kateri se znajde, medtem ko se za vse druge hitro pojavi oznaka »hja, sam si je kriv«. Mar res? Je gospa Micka res kriva, da je vse življenje preživela kot gospodinja in ni imela možnosti šolanja? Vse druge skupine hitro sodimo, presojamo. Zdi se mi, da je v človeški naravi, da vedno iščemo krivdo za nastalo situacijo. A se ob tem premalokrat zavedamo, da se tudi nam lahko kaj zalomi. Poglejte že te koronske čase, ki so marsikoga, ki je mislil, da je njegov socialni status nedotakljiv, potisnili čez rob.

Ker so revni starostniki v družbi nevidni, ste ustanovili društvo Humanitarček, kjer starostnikom ponujate vse oblike pomoči, ki jo potrebujejo. Na kakšne načine jim pomagate?

Humanitarčka smo leta 2011 prvotno ustanovili kot odgovor na vsa dobrodelna društva, ki so samo zbirala denar. Naša ideja je bila drugačna – pomagati z materialnimi stvarmi, s svojimi rokami, voljo in energijo. Naša »prva« skupina so bili in še vedno ostajajo brezdomci, ki so se jim kasneje pridružili še starostniki. Pomagamo jim pri urejanju sistemskih rešitev, se pravi varstvenega dodatka, izredne finančne pomoči. Poiščemo jim cenejšega mobilnega operaterja, pomagamo do cenejše električne energije in jih vključimo v lokalno skupnost. Pogosto zagrabimo tudi za metlo in čistila ter toliko uredimo, prenovimo prostor, da se sploh lahko vključi pomoč na domu, patronaža. Ponosni smo, da v veliki večini delamo sočasno s centri za socialno delo (CSD); da si nismo konkurenca. Mi pomagamo s tem, kar lahko in zmoremo, oni pa s sistemskimi rešitvami. Ne želim ocenjevati CSD, a pogosto za primere, potrebne pomoči, ne vedo. Kadrovska podhranjenost in način dela jim onemogočata, da bi hodili po terenu in iskali uporabnike. V letih svojega delovanja smo z marsikaterim CSD zgradili dober odnos, med njimi so CSD Maribor, Slovenska Bistrica in tudi na Gorenjskem.

Kako pomagate brezdomcem?

Z materialnimi stvarmi. Uredimo jim kosila. Praznične večerje. Tudi zdravstveno oskrbo. Predvsem pa v decembru z Božičkovanjem.

Koliko ljudi se dnevno obrne na vas in kaj so poleg pomanjkanja materialnih dobrin najpogostejše potrebe in stiske?

Dnevno prejmemo med pet in osem prošenj oziroma prijav. Navadno jih prijavijo sosedje, poštarji, patronaža, centri za pomoč na domu. Veliko prijav je tudi lažnih. Kadar koli smo medijsko nekoliko bolj izpostavljeni, se v nekaj urah naš elektronski naslov napolni z zgodbami. Marsikatera je solzava, pri marsikateri se ti para srce. Takšnih je lahko tudi 20 na dan. A že s kritičnim branjem znamo izločiti zrnje od plev. Po navadni pošti nam vsakotedensko piše še okoli 8 do 10 starostnikov. Navadno želijo samo nekaj hrane ali pa »kakšno drvo«. A ko jih obiščemo, se izkaže, da so bistveno bolj v stiski kot posamezniki iz drugih dramaturško napisanih elektronskih pisem.

Je med starostniki, s katerimi prihajate v stik, med stiskami pogosta tudi osamljenost? Kako to rešujete?

Osamljenost je pozimi že tako zelo velik problem. V časih omejitev pa še toliko bolj. V času prvega vala okužb smo zato s Simbiozo in A1 sprožili Čvekifon, brezplačen klepetalnik za starejše, ki še živi na številki 080 38 07. Starostnikom omogoča, da klepetajo med seboj. To se nam zdi še posebej pomembno, saj so v času prvega vala sami izrazili željo po pogovorih s sovrstniki. Čveki, kot mu ljubkovalno rečemo, tako zdaj deluje. Prek teh pogovorov so se spletla prava prijateljstva.

Ker je z revščino še vedno velikokrat povezan sram, se ljudje vselej ne obrnejo po pomoč. Do ljudi zato pridete tudi sami?

Prava stiska je vedno tiha. Ljudi je strah in sram povedati, da so revni. Zato vedno, kadar po spletu zakrožijo zgodbe s slikami in jasnimi opisi, opozarjamo na previdnost. V teh letih smo se naučili, da želijo ljudje pravo revščino prej skriti kot odkriti. To pomeni, da bodo gostom postregli zadnjo mrvico kave v »talepši šalčki«, da bi zakrili, da pravzaprav nimajo ničesar. Kot sem že omenila, zanje nam povedo sosedje, poštarji, patronaža, tudi družinski zdravniki. In ne – ne planemo kar na vrat na nos do njih. Napišemo jim pismo. Pogovorimo se. Damo jim možnost, da vse skupaj prespijo. Pogosto se namreč zgodi, da nam nekdo odda prijavo v sredo, v petek pa že ves besen zahteva, da pridemo gospe Micki na Gorenjskem pomagat. Ne – tako ne delamo. Ker ima tudi gospa Micka pravico, da se sama odloči, ali nas bo sprejela, da se pripravi. Marsikdo pomoči ne želi. Čemur sledijo nežna pogajanja, da sprejme vsaj hrano, morda kurjavo. Ne maramo »bum akcij«, vsiljevanja. Ideja naše podporne vključitve je, da v letu ali dveh toliko opolnomočimo starostnika, da je nato zmožen iti naprej sam. Se pravi, da ga postopno vključimo v lokalno skupnost, mu uredimo okolje in ga vpeljemo v sistemske rešitve, kot so pomoč na domu, varstveni dodatek, socialna pomoč. Damo jim tudi občutek, da so še koristni – za nas naredijo kakšne nogavice za brezdomce in podobno.

Kakšne so še vaše oblike aktivacije, ki jih izvajate ob različnih oblikah pomoči?

Delamo predvsem z rokami. A v zadnjem času nas je marsikateri svojec zamenjal za brezplačni čistilni servis ali brezplačni negovalni servis. Pomagamo urediti bivanjsko okolje, tople obroke in drugo. Denar ni naša prioriteta, saj vse stvari, ki jih potrebujejo, poskušamo zbrati prek portala Dobrodelko. Predvsem pa je pomembna samoiniciativnost, kar poskušamo pri ljudeh spodbuditi prek projekta Vida. Na našem portalu (www.projektvida.org) imamo Humijevo malo šolo pomoči, ki vodi, kako lahko nekomu nežno, a učinkovito pomaga prav vsak. A kljub temu ljudje še vedno, namesto da bi najprej preverili stanje, se z občutkom pozanimali…, starostnika fotografirajo – in tuf, objavijo na facebooku. No, to ni pomoč.

Zaradi družbenih neenakosti med spoloma je stopnja tveganja revščine pri ženskah višja kot pri moških skozi vsa obdobja. Najbolj ranljiva skupina za tveganje revščine pri nas so upokojenke v enočlanskih gospodinjstvih. Kako pa je z revščino starostnikov pri nas?

Razlike v revščini oziroma v pokojninskem sistemu so tudi med spoloma. Velik problem, ki prispeva k revščini predvsem starejših žensk, ki so v pokoju in dobivajo mizerne pokojnine, je tudi, da so nekateri poklici še vedno podcenjeni. Med te spadajo tudi feminizirani poklici, kot so vzgojiteljice, učiteljice, medicinske sestre, javne uslužbenke in tako naprej. Prav tako ženske po podatkih mednarodnih raziskav prevzamejo nase neplačano skrbstveno delo. Vse to pa se odraža tudi v razlikah pokojnin med spoloma, torej v nižjih pokojninah za ženske. Kot družba imamo nalogo, da razbijemo stereotipe tako o starejših kot tudi o razlikah med spoloma, kar vodi v ekonomsko in socialno enakost ter v boljše pogoje za življenje v starosti ne glede na spol. Staranje prebivalstva tako rekoč pesti bolj ali manj vso Evropo, med drugim tudi Slovenijo. Trenutno 37.000 starostnikov prejema manj kot 300 evrov mesečne pokojnine, 90.000 pa jih živi pod pragom revščine.

Kako vidite vlogo humanitarnega dela, društva in posamezniki vstopajo tam, kjer je odpovedala socialna politika; gre za odsotnost ali neustreznost sistemskih rešitev?

Sama menim, da gre predvsem za nedostopnost sistemskih rešitev. Varstveni dodatek in izredna finančna pomoč lahko pomagata marsikomu, vendar kako naj si 88-letnica iz Ruš s spleta natisne formular? Njena najbližja knjigarna, ki obrazce prodaja, pa je v 15 kilometrov oddaljenem Mariboru. To so logistične težave. Sami pogosto opozarjamo, da je treba nekatere stvari avtomatizirati. Obenem pa četudi smo sami kritiki države in sistema, vedno znova opozarjamo, da ljudje vse preveč pogosto kritizirajo državo ali sistem. Kot recimo: »Zatajila je država, da nekdo živi s 300 evri, zato zdaj mi zbiramo zanj stvari in denar.« Oprostite, vse lepo in prav, a zatajil je potem tudi tisti, ki je to akcijo začel. Saj je prva stvar, ki jo urediš, vedno sistemska pomoč. Le tako je lahko pomoč dolgotrajna.

Revščina vpliva na vse ravni posameznikovega življenja. Kakšne socialne stiske povzroča epidemija oziroma obstoječe še poglablja?

Revščina je kot plesen, ki se nekako zavleče v vse pore človekovega življenja. Še vedno je stigma, ki s seboj prinese malodušje, depresijo in pogosto prav posebne prilagoditvene mehanizme. Vse skupaj se nato odraža v odločitvah, ki posameznika potisnejo še globlje. Ali pa v preprosti vdanosti v usodo – ko vedo, da ne bodo zvozili meseca – doma žalostni obsedijo. Koronska kriza je čez rob potisnila marsikoga, ki je prej nekako še zvozil. Prava številka se bo pokazala šele spomladi.

Že dolgo delujete na humanitarnem področju; ali opažate pri svojem tovrstnem delu kakšne razlike, spremembe?

Humanitarka sem več kot 15 let. Ne vem, ali se je spremenil svet ali sem se spremenila jaz. Pripadam generaciji, ki se je postopno razvijala s facebookom. Družbeno omrežje nas je povezovalo, a ne determiniralo. Sedaj smo se znašli v svetu, kjer so družbena omrežja postala skorajda srž identitete. In ja – to se pozna tudi pri humanitarnosti. Akcij je več, bolj so slišane. A je tudi zlorab več; vedno več je instantnih akcij, ki so namenjene le všečkom in občutku »nekaj sem naredil«, na koncu pa jih saniramo društva. Primer tega je ena od akcij prostovoljcev, ki so starostnici zamenjali gašperček za indukcijsko ploščo, ker so ji želeli omogočiti nekoliko boljše bivanjske pogoje. Gospa je zmrzovala in dobesedno stradala teden dni, saj nobena od posod ni delovala na indukciji. Ni je znala uporabljati, obenem pa v stanovanju ni imela več vira toplote, ki jo je oddajal gašperček. Podobno je z zbiranji oblačil. Če so iskreni, vsak v hipu najde oblačila med prijatelji, za to niso potrebne široke zbiralne akcije. Vendar ljudje uživajo v samih objavah o poteku akcije, všečkih… Ne pomislijo pa, kaj bo gospa Ankica s 30 bundami, kupom raztrganih odej in čevlji med 36 in 40, če nosi številko 37.

Kako je z izkrivljeno humanitarnostjo pri nas?

Veliko je humanitarnosti, ki ni humanitarnost. Na eni strani je tista, ki je izkrivljena v pravem pomenu besede. Na drugi strani je humanitarnost zaradi samopromocije. In tretja je humanitarnost, ki ni dobro premišljena, čeprav je namen dober, a si ljudje s premalo izkušnjami zadajo preveč. Kot recimo, ko se lotijo obnove kakšnega stanovanja, a se konča na polovici, ker zmanjka časa. Ali pa zbiranje denarja za kurjavo in nakup peletov, nato pa ugotovijo, da peč sploh ni pripravljena za kurjavo. Ena najpogostejših je zbiranje hrane, vendar ob tem pozabijo, da je posameznik diabetik, da ima celiakijo ali kup alergij. Ali pa ko gospodu, ki ima težave z zobmi, prinesejo jabolka, ki jih nima s čim zgristi. Zato vedno pravim in opozarjam, da je treba iti v vse akcije premišljeno in preveriti, kaj oseba resnično potrebuje. Predvsem pa se v humanitarnost podati zaradi tistega, ki mu pomagaš, in ne zaradi sebe.

Verjetno s seboj nosite ogromno zgodb. A kakšne so za vas zaradi tragičnosti, pa hkrati tudi zaradi rešitve, sprememb na bolje, še posebno pomembne?

Vsako zgodbo nosim v sebi. Delam s starostniki in brezdomci, kar pomeni, da so to ljudje, ki nas zapuščajo. Samo v lanskem letu smo izgubili 16 ljudi. Zame so vsi kot dedki in babice. Vsak me malo spremeni. Mi doda nekaj grenkobe, predvsem pa me nečesa nauči.

Kako preživite z vsemi žalostnimi zgodbami, tragičnostjo, ki jo vidite, spremljate? Da vas to preveč ne zlomi in da lahko še naprej pomagate?

Saj me zlomi. Pogosto. Takrat jočem, igram kitaro, preklinjam. Skuham si karamelno mleko in nato zjutraj vstanem, grem naprej. Na vratu imam vtetoviran znak za moč in na roki podpičje kot znak, ki pomeni, da svoje zgodbe še nisem končala. Po horoskopu sem oven in moj priimek je Kozorog. Če imam kaj, imam trmo. Ko mi je težko, se vedno spomnim na pesem Maje Vidmar: Kadar ga sekajo, bor stoji. Niti pomisli ne, da bi z izruto blatno korenino bežal po cesti. Kadar ga sekajo, je najbolj drevo.