Že sredi 19. stoletja so se nekatere tedanje poštne uprave odločile, da si bodo s karakterističnim številčenjem olajšale delo pri sortiranju (usmerjanju) poštnih pošiljk, najprej v velikih mestih (London).

Poštne številke v sodobnem pojmovanju so decembra 1932 za nekaj let uvedli v ukrajinski Sovjetski socialistični republiki. Naslednja država, ki je uvedla poštne številke, je bila leta 1941 Nemčija (deli slovenskega ozemlja so imeli med vojno karakteristično številko »12a« oziroma »12b«), leta 1950 Singapur, leta 1958 Argentina, leta 1963 ZDA in leto pozneje Švica. Jugoslavija je bila med prvimi desetimi državami v Evropi, ki so uvedle poštno številko, sklep o uvedbi in uporabi poštne številke je bil sprejet aprila 1970. Zahteval je, da se začne poštna številka uporabljati za usmerjanje pisemskih pošiljk v enotah poštnega prometa 1. junija 1970, za uporabnike poštnih storitev pa 1. januarja 1971. Podrobnejša navodila o namenu in uporabi poštne številke ter natančni tehnični pogoji za izdelavo žigov so bili objavljeni julija 1970, oktobra istega leta še seznam jugoslovanskih pošt z njihovimi številkami. Predvideno je bilo dveletno obdobje za zamenjavo vseh starih poštnih žigov za nove poštne žige s poštnimi številkami. Zamenjava vseh žigov je bila ogromen logistični in tudi stroškovni zalogaj. Kljub temu da sta v celotni takratni državi potekala temeljito seznanjanje in ozaveščanje prebivalstva, uporabnikov poštnih storitev, o pomenu poštnih številk za hitro in natančno dostavo poštnih pošiljk, je propagandna priložnostna znamka izšla šele decembra 1971.

V Sloveniji sta bili za izdelavo poštnih žigov usposobljeni dve delavnici: gravirnica PTT podjetja Ljubljana (ki je izdelovala žige predvsem za območje Slovenije) in Umetna kovinska obrt (UKO), Kropa (kjer so od konca petdesetih let prejšnjega stoletja izdelovali poštne žige predvsem za neslovenske pošte). Avtorju teh vrstic je uspelo pridobiti večje število dokumentov z odtisi poštnih žigov na dan predaje naročniku, ki pa žal ni popoln. Na osnovi odtisov lahko ugotovimo, da so v UKO prve žige s poštnimi številkami konec marca 1971 predali poštam v Mariboru (62000 – 30 žigov s črkovnimi oznakami od »a« do »nj«, 62101 – 12 žigov od »a« do »dž«, poštam 62103, 62104, 62105, 62106 in 62107 po dva žiga »a« in »b«). Skoraj nedoumljivo pa je, da so v PTT gravirnici le nekaj dni prej predali pošti Ljubljana 1 kar 13 poštnih žigov (od »b« do »ii«) – in to starega oblikovanja in vsebine, torej brez poštnih številk, še s cirilico ob spodnjem obodu krožnice?!

Te dni mineva petdeset let od začetka uporabe prvega slovenskega (in jugoslovanskega?) poštnega žiga s poštno številko. Konec januarja so nepridipravi sredi noči vlomili v pošto Jesenice na Dolenjskem in iz nje odnesli blagajno z zalogo znamk, nekaj malega denarja in poštnima žigoma (»a« in »b«)! Z dokumenti žal (še) ni podprta odločitev, kdo se je odločil za izdelavo nadomestnega poštnega žiga »68261 Jesenice na Dolenjskem« s črkovno oznako »c«, ki ga je pošta začela uporabljati prve dni februarja 1971!? Čeprav so bile oblikovne zahteve za izdelavo poštnih žigov s poštno številko objavljene že pol leta prej, so ga neznano kje izdelali malo po svoje, tako da še vedno predstavlja unikum med slovenskimi poštnimi žigi s poštno številko. Največja posebnost je razmik med prvima dvema številkama (prva številka, 6, označuje pošte v Republiki Sloveniji, druga številka, 8, pošte z območja PTT Novo mesto) in preostalimi tremi številkami v zapisu poštne številke. Ni čudno, da so tako nekateri »pametni« uporabniki (posebneži?) kljub povsem nedvoumnim zahtevam še dolga leta (po svoje, kajti oni že vedo!) pisali poštne številke…

Rubrika Filatelija bo v Dnevniku spet v torek, 9. februarja.