Že nekaj časa v svoji občini opažam žaljive, sovražne napise, ki žalijo ne le tiste, katerim so namenjeni, temveč žalijo in prizadenejo vsakogar, ki gre mimo. Odgovorni se zanje večinoma ne zmenijo, mislijo si – naj imajo volilci svoje veselje in povedo, kar še drug (t. j. jaz) misli, pa si ne upa povedati na glas. Vendar pri nas nimamo sovražnega govora, imamo samo svobodo govora, ki si jo jemlje in razume, kakor hoče, tisti, v čigar rokah je tisti hip palica moči. Norma B. bi nemara drugače mislila in govorila, če bi živela in delala na Koroškem ali na meji z Italijo in bi pripadala slovenski manjšini. Takrat se ne bi ubadala z Judi, Afričani in drugimi, ki ne sodijo v njeno »kategorijo«, ker bi imela več dela s tem, da prejema udarce in si liže rane kot manjvredna Slovenka.

Kako se hipoma spremenijo naša merila, včasih res neverjetno hitro, ko prestopimo tisto komaj vidno črto na tleh, nekoč zarisano s krvjo prednikov, teh in onih, da bi mi danes živeli v miru in sožitju. Mejne postojanke so padle, a zrasle bodo nove, da bi lahko Norme in njej podobni bili normalni, tako kot si oni želijo.

Mimi Šegina, Domžale