Na temo bogastva je zapisanih veliko pregovorov. Tako v Svetem pismu piše, da bogastvo pridobiva veliko prijateljev, siromaka pa njegov prijatelj zapušča. Francoski plemič in pisatelj Francois la Rochefoucauld je v 17. stoletju zapisal: S tega sveta ne bomo odnesli ničesar, ostala pa bodo naša dejanja. Zanimiv je tudi latinski pregovor Ni vse zlato, kar se sveti. Med bolj znane pa sodi Manj je več, pod katerega se je podpisal angleški pesnik Robert Browning. Očitno je bil slednji všeč tudi razvojnikom manj znane britanske znamke Lagonda. Njihov cilj je bil narediti maloserijski avtomobil, o katerem pa se bo toliko več govorilo. Uspelo jim je. Čeprav so rapidov med letoma 1961 in 1964 izdelali zgolj 55, so šli v roke premožnih posameznikov, nekateri pa so še danes ohranjeni do te mere, da so v voznem stanju.
Če se vam zdi, da v modelu rapide vidite že videno, niste daleč od resnice. Njegova osnova je bil aston martin DB4 (dejansko so legendarne aston martine DB1, DB2, DB3, DB4, DB5, DB6 in DBS poimenovali po Davidu Brownu), namen Davida Browna pa je bil oživiti znamko Lagonda, ki jo je kupil leta 1948, pri čemer so pri Lagondi ime rapide uporabili že v 30. letih. Šlo je za velik luksuzni avto z dolžinsko mero 4,98 metra, v notranjosti so uporabili veliko usnja in na armaturni plošči orehov les, prednja stekla so bila električno pomična, za prednji in zadnji del kabine je bilo ločeno ogrevanje in prezračevanje, proizvodnja je potekala ročno, tako da niti dva nista bila povsem enaka, zato ne čudi, da je bila cena za tedanje čase visokih 4950 britanskih funtov, kar je bilo 25 odstotkov več od cene DB4 in primerljivo današnjim 94.000 funtom. Privoščila si ga je lahko le privilegirana elita.
Razvoj je trajal tri leta
David Brown je bil premožen poslovnež, že lastnik Astona Martina, ki ga je za 30 tisočakov kupil leta 1946, potem ko je v The Times videl oglas, za nakup Lagonde pa je odštel 52.500 funtov. Sprva za nakup ni pokazal interesa, potem pa je po pogovoru z inženirjem W. O. Bentleyjem ugotovil, da razvijajo moderen šestvaljni motor, ki bi bil kot nalašč za novo generacijo njegovih astonov martinov. Podjetje so sicer cenili na 250.000 funtov, ker pa je vedel, da zanj ne bo pretiranega zanimanja, je ponudil petkrat nižjo ceno in bil uspešen. Pri rojevanju modela rapide se je povezal z italijansko oblikovalsko hišo Carrozzeria Touring, za pogon tega štirivratnega kupeja pa so izbrali 4-litrski šestvaljnik z močjo 236 konjev (173 kW) in prenosom moči prek 3-stopenjskega samodejnega menjalnika. Maksimalna hitrost 1,7 tone težkega rapida je bila 209 kilometrov na uro, kar je bilo za tiste čase zelo hitro. »Želeli smo ustvariti nekaj, kar bi že takoj postavilo visoke standarde glede oblike, mehanske dovršenosti in zmogljivosti, s katerimi se noben drug avto ne bo mogel primerjati,« je dejal David Brown, ki je podjetje Lagonda, potem ko je zašlo v finančne težave, leta 1990 prodal za 46 milijonov funtov, a ohranjal stik kot častni predsednik. Razvoj modela rapide je trajal tri leta.
Le šest z volanom na levi
Prodaja sprva ni potekala dobro, zato se je Brown odločil, da bo k nakupu nagovoril svoje prijatelje. Izdelali so zgolj šest avtomobilov z volanom na levi strani, prodajno pot onkraj luže pa je začel po salonu v New Yorku leta 1962. Rapide je bil narejen z namenom, da tekmuje z rolls-roycei in bentleyji. Enega je imel v lasti premožni Anglež Charles Antony Scarisbrick, ki je živel blizu Rima, v začetku 80. let pa ga je od njega kupil francoski zbiralec M. Singer, ki ga je na novo pobarval in prenovil notranjost. Na dražbi Bonhams je leta 2015 dosegel ceno 270.000 dolarjev, kar je bilo občutno več, kot so pred tem dosegali rapidi, pa čeprav se jih je do danes ohranilo zgolj 48.
Lastnik Lagonde, ki so jo ustanovili leta 1906, je še danes Aston Martin. »Z znamko Lagonda želimo izdelovati avtomobile, katerih karakter bo drugačen od športnih, bodo pa še vedno dovolj zmogljivi in predvsem luksuzni. Želimo izdelati lagonde, ki bodo uporabne vseh 12 mesecev na leto in ne kot na primer astoni martini, ki jih lahko uporabljaš tri ali štiri mesece,« je pred leti dejal tedanji prvi mož podjetja Ulrich Bez. Ime rapide so obudili leta 2010, ko so tudi napovedali, da imajo z znamko Lagonda velike načrte. Do leta 2025 naj bi na cesto zapeljali električno gnani modeli.
