Kriminalna drama o mrtvih dekletih in serijskem morilcu, v kateri igrajo Denzel Washington (Dan za trening), Rami Malek (Bohemian Rhapsody) in Jared Leto (Klub zdravja Dallas), se bere kot recept za uspeh. Serijsko morjenje in morilci so skrbno popisan družbeni in kulturni fenomen. So kot prometna nesreča – ne želimo jih videti, ne moremo pa tudi pogledati stran. Na eni strani imamo zgodovino spaktakelskega medijskega poročanja, ki tem simbolom zloveščega in sprijenega daje zvezdniški status v resničnem življenju, na drugi strani pa se je mit serijskega morilca na različne načine prodal in zasidral v popularni kulturi. Od resničnih kriminalnih romanov do igranih celovečercev in televizijskih dokumentarcev. Serijski umor je bil v filmski misli posebno priljubljen ravno v devetdesetih in dvatisočih, ko smo gledali žanrske favorite, denimo Ko jagenjčki obmolknejo (1991), Rojena morilca (1994), Sedem (1995), Zbiralec kosti (1999) Ameriški psiho (2000), Pošast (2003) in Zodiak (2007).
In ko začnemo gledati Majhne stvari, ki jih je teksaški režiser in scenarist John Lee Hancock (Zgodba o prvaku) menda spisal pred skoraj 30 leti, nato pa pospravil v predal, imamo občutek, kot bi se usedli v časovni stroj. Ni dvoma, da so to kar koli drugega kot devetdeseta, in ni dvoma, da bo to kar koli drugega kot primer lovljenja. V prvem prizoru smo v eni izmed tistih noči in na eni izmed tistih ameriških cest, ki preprosto kričijo kri in kličejo po neracionalnih zločinih. Ni izbire, temu se ni mogoče izogniti, se zdi. Vemo namreč, da so serijski morilci vedno na poti in da lahko udarijo kjer koli in kadar koli. In res potem v avtu vidimo blondinko, prav takšno, kakršne je že v Hitchcockovem Najemniku (1927) brez besed lovil londonski serijski morilec. In res potem v škatlastem avtomobilu, ki pride za tem prvim, vidimo silhueto našega serijskega morilca. In tako ali tako vemo, da bo iz avta stopil v usnjenih črnih rokavicah, s srebrnim lepilnim trakom in da prav tako ne bo izgubljal besed.
A v Majhnih stvareh, ki nam pridigajo, da pristanejo storilci za zapahi zaradi majhnih napak – zaradi majhnih stvari, če hočete – se nato namesto napetosti in konfliktov začnejo kopičiti vsi tisti že videni triki, torej vse tisto, čemur navadno rečemo žanrski klišeji. Dva policista, šest mrtvih deklet in krvavo prizorišče. Pa nenavadne metode, avtomobilska zasledovanja in burna zaslišanja. Pa čudaški osumljenec, ki je hladen kot špricar, se poigrava s policijo in ga vzburjajo fotografije zločinov. A vse to sprva še nekako pogoltnemo, vse te že videne in okorne prizore za silo zakrpa osrednja igralska trojica. Vse to oprostimo. Celo trapast pogovor s truplom in zaspan tempo. A kaj, ko režija in scenarij vzameta tudi vse tisto, zaradi česar v resnici gledamo ta kriminalni podžanr. Ker nas zanimajo podrobnosti zločinov. Ker želimo videti dramatične preobrate in sočne dialoge. Pokukati v temačne skrivnosti človeške psihe, tako drugačne od naših. Ker nas je lahko strah iz udobja kavča. Ker so žrtve na zaslonu. A najbolj grozljivo je na koncu pravzaprav to, kako antiklimaktične in nenapete so Majhne stvari. In kako drugačne bi lahko bile, saj se je na režiserskem stolčku svoj čas omenjalo celo Stevena Spielberga, Clinta Eastwooda in Dannyja De Vita. Očitno ni bila zapravljena samo oskarjevska igralska zasedba.
