Razvoj nauka o nalezljivih boleznih je skozi zgodovino medicine postajal eden največjih izzivov. Zdravniki še v srednjem veku niso mogli ljudi odvračati od miselnosti od sholastične medicine (abstraktno znanje, ločeno od življenja). Odkritja novih svetov in migracije ljudi so omogočali širjenje bolezni, ki so bile dotlej zdravnikom neznane. Ker še v 16. stoletju niso dovolj dobro poznali in razlikovali posameznih bolezni, so z izrazom »pestis« označevali ne le pravo kugo (imenovano tudi »črna smrt«), temveč vsako vročinsko obolenje, ki je nenadoma izbruhnilo v nekem kraju, imelo množičen značaj in povzročalo tudi visoko umrljivost.
Za »nove« kužne bolezni, ki so se od 18. stoletja intenzivneje raziskovale, se niso mogle nobene podmene približati resnici. Z odkritjem številnih povzročiteljev bolezni od sredine 19. stoletja pa je bila sleherna razlaga o nastanku kužnih bolezni, ki je količkaj zaudarjala po mistiki, za vedno izrinjena iz znanstvene medicine. Te »nove« kužne bolezni, ki so se zelo hitro širile po evropskih deželah in niso prizanesle nobenemu družbenemu sloju, so bile sifilis, tuberkuloza, davica, tifus, dizenterija, pegavica, gobavost… Intenzivna izolacija sifilitičnih bolnikov je pospešila razvoj »hospitalov« prek »domov za posebne betežnike« in nastanka pravih bolnišnic.
Posebne zasluge za razvoj epidemiologije ima italijanski zdravnik Girolamo Fracastoro (1478–1553). Njega štejemo za ustvarjalca znanstvenega nauka o »kontagiju«. Opisal je kužilo (contagium) kot drobne, specifične kali, ki jih je več vrst in se hitro množijo v živem človeškem organizmu. Človek ali žival se lahko okuži posredno (z okuženimi predmeti) ali neposredno (z dotikom bolnega telesa ali njegovih izločkov). V zvezi z nastankom epidemij se je izoblikovalo več teorij. Kontagiozna teorija je na primer trdila, da se kužnina prenese z bolnika na zdravega posredno ali neposredno. Bolnik ali njegovo truplo in vse tisto, kar je v zvezi z njim, je za zdravega pomenilo splošno nevarnost. Infekcijska teorija pa je zagovarjala stališče, da je kužen tudi zrak, kjer je bolnik bival dalj časa. Tretja epidemična teorija pa je za izbruh epidemij dolžila kontaminirano ozračje.
Večina zdravnikov se je tisti čas, kljub različnim pojmovanjem nastanka okužb, strinjala, da je splošna higiena prvi pogoj za zatiranje epidemij. Preveč bi bilo znanih posameznikov, katerih genialna odkritja so pomembno vplivala na število zmanjšanja hudih nalezljivih bolezni. Naj omenim samo nekatere.
Louis Pasteur je najbolj znan po uvedbi pasterizacije mleka in vina ter razvoju cepiva proti steklini. Skupaj z Robertom Kochom (odkriteljem povzročitelja tuberkuloze) ju imenujemo očeta bakteriologije. Ob bok njima kaže omeniti Edwarda Jennerja kot pionirja vakcinacije, ki je prvi cepil človeka proti smrtno nevarni virusni bolezni črne koze (ki jih je med drugimi prebolela tudi cesarica Marija Terezija). Njegovo odkritje naj bi rešilo več življenj kot katero koli drugo odkritje v človeški zgodovini. Tudi omenjeni znanstveniki so bili v svojem času deležni posmehovanja in zavračanja njihovih ugotovitev.
Torej dvom o dvomu ni nič novega, le da je danes vpliv medijev in družbenih omrežij tako velik, da širijo dvom o stvareh, o katerih tudi znanost še marsikaj ne ve in se ne more zoperstavljati trditvam, ki jih še sama ne zna zadovoljivo pojasniti. Vsakodnevno se pojavljajo nova in nova dognanja nove bolezni 21. stoletja, od začetka katere je minilo šele eno leto. Povsem nerazumljivo je, da nekateri toliko pozornosti posvečajo mnenjem ljudi, ki širijo vsemogoče nesmisle samo zato, da bi vplivali na tiste dvomljivce, ki bi radi slišali tisto, kar bi radi, in ne tisto, kar je res.
In minilo bo še veliko časa, preden bo večina ljudi dojela, da je bolezen covid-19 zelo resna in žal pogosto tudi smrtna ter bo imela dolgoročne posledice na celotno človeštvo.
Prim. dr. Marjan Fortuna, Kranj
