Ko je tesna večina Otočanov leta 2016 glasovala za izstop iz Evropske unije, so bili številni med njimi prepričani, da bo Velika Britanija EU zapustila hitro in brez zapletov. Nikomur se ni niti sanjalo, kaj jih zares čaka. Sledila so neskončna pogajanja o ločitvenem sporazumu, tako da so Britanci uradno iz EU izstopili šele tri leta in pol kasneje – na jutrišnji dan pred enim letom. Zagovorniki brexita so takrat praznovali, kot bi bilo silvestrovo. Nasprotniki so javno žalovali. Naslednji dan sicer ni prinesel bistvenih sprememb – začelo se je prehodno obdobje, ko je še veljala prejšnja ureditev, in sicer do konca lanskega leta. Dejansko je Združeno kraljestvo EU tako zapustilo z novim letom. Še enega praznovanja ni bilo. Ta odhod je spremljalo samo olajšanje velike večine, ker se niso uresničile želje zagovornikov trdega brexita po izstopu brez sporazuma o bodočih odnosih, ki so ga sklenili šele na božični večer. Mesec dni kasneje pa je že zelo očitno, da je podoben švicarskemu siru z zelo veliko luknjami, o katerih se bodo pogajali še leta.

Zapleti ob dostavi

Eden najglasnejših sloganov vlade premierja Borisa Johnsona v pogajanjih z EU je bil: nobenih carin, nobenih kvot. Na tisoče britanskih podjetij, ki trgujejo z Unijo, zdaj ve, da so bile to prazne besede. Nepričakovane carine, administrativne takse in davki na dodano vrednost so prinesli uvodne zaplete za mnoge, ki uvažajo ali kupujejo v EU. Cene izdelkov iz Unije, ki na Otok prihajajo z zamudami, so se povišale za do tretjino. Podobno se dogaja na evropski strani. Davka na dodano vrednost ne pobirajo pri nakupu, ampak pri dostavi za vse izdelke, ki so dražji od 135 funtov (dobrih 152 evrov). To pomeni, da dostavna podjetja zahtevajo plačilo davka na dodatno vrednost na vratih strank, zahtevajo pa še dodatno takso za »kritje administrativnih stroškov in carinskih pregledov«. Mnogi kupci tega nočejo plačati in pošiljajo izdelke nazaj. Nekatera britanska podjetja so ustavila poslovanje s članicami EU in dostavo tja, nekatera grozijo, da bodo vrnjene izdelke »raje zažgala v EU, kot da jih vračajo v Veliko Britanijo«. Pogosto vprašanje Otočanov v teh dneh je: »Kaj nam je bilo tega treba?«

Na meji mižanje na eno oko

Trinajst odstotkov Britancev, ki so leta 2016 glasovali za brexit, je decembra lani obžalovalo svojo odločitev. Na vprašanje, ali bi podprli vrnitev v EU, so bili odgovori praktično enako razporejeni med pritrdilne, nikalne in tiste, ki niso vedeli. Že prvi mesec dejanskega brexita je mnoge dodatno streznil. Brexitarji, ki se med seboj sicer vse bolj prepirajo, pa poudarjajo, da na mejah ni kolon tovornjakov, in da so police z zelenjavo in sadjem iz EU na Otoku (še) polne. Tako je tudi zato, ker tovornjakom, ki prihajajo iz EU, na meji mahajo, naj gredo naprej, brez sitnarjenja z administracijo in carinami, kar pa pomaga črnemu trgu in pomeni manj denarja za davkarijo in za državno blagajno. Jim Harra iz državnega davčnega urada, je poslancem med pričanjem v parlamentu potrdil, da se je vlada zavestno odločila v januarju »dati prednost pretoku namesto prihodkom (carinam in davku na dodano vrednost)«. S tem bo država zavestno ob najmanj 900 milijonov evrov, da se z doslednim spoštovanjem novih trgovinskih pravil izstop iz Evropske unije ne bi zameril javnosti. Pa čeprav je vlada kar naprej poudarjala, da je pripravljena na brexit, tudi trdi. Toda že sporazumni je prinesel kup problemov, kakšen bi bil šele tisti drugi.