Weissberg v recenziji filma o srbski deklici, ki leta 1942 konča v hrvaškem taborišču v Jasenovcu, ne nasprotuje dejstvom, da je bilo taborišče v Jasenovcu, ki mu nekateri rečejo kar hrvaški Auschwitz, eno od najhujših taborišč v Evropi. V njem je bilo med letoma 1941 in 1945 ubitih več kot 80.000 ljudi, predvsem Srbov pa tudi Judov in Romov, kljub temu pa o njem doslej še nikoli ni bil posnet igrani film (z izjemo lanskega igrano-dokumentarnega filma Dnevnik Diane Budisavljević). Srbi so zdaj ga, a so zamudili priložnost. Po Weissbergovem mnenju film ne more skriti antihrvaškega in antikatoliškega naboja, ki je »preveč očitno oblikovan kot orožje v današnjih sporih med Srbi in njihovimi sosedi, uživanje v vizualizaciji sadizma v kontrastu z otroško nedolžnostjo pa potiska ob stran kakršno koli razmišljanje o nevarnostih nacionalizma«. Nemogoče pa je, kot še piše, spregledati tudi kontekst, v katerem srbski nacionalisti film spreminjajo v propagando.