Alain Badiou (1937), eden najpomembnejših sodobnih filozofov, se je v svoji misli vselej znova vračal h gledališču. V Knjižnici MGL je nedavno izšla njegova filozofska razprava Rapsodija za gledališče (1990), ki sta ji dodana še krajši spis Gledališče in filozofija (iz leta 1998) ter spremna beseda filozofa Mladena Dolarja.
»V Badioujevem pisanju je veliko gostih mest, ki zahtevajo zelo pozorno branje, prav tako pa ima rad večpomenske besedne igre; prevajanje tovrstnih domislic, ki jih ni mogoče neposredno preliti v druge jezike, tudi od prevajalca zahteva določene odločitve,« pojasnjuje Katja Zakrajšek, ki je poslovenila obe besedili. »Tudi sicer je Rapsodija za gledališče zvrstno razplastena, vsebuje na primer več dialoških delov, ki se po eni strani ozirajo k dramski pisavi, po drugi pa k tradiciji filozofskega dialoga – Badiou je pač literat in filozof obenem.«
»Filozofija in gledališče, oziroma tisto, kar danes razumemo s tema besedama, sta nastala skupaj: nekje v šestem stoletju pred našim štetjem v peščici grških polisov, kjer so se takrat vzpostavile nekatere bistvene paradigme naše kulture, ki nas opredeljujejo vse do danes,« pa ugotavlja Mladen Dolar. »Delita si torej skupni izvor in vse od takrat sta se njuni usodi prepletali, se povezovali, si nasprotovali in oporekali; ni manjkalo filozofov, ki so gledališče obsojali, tudi gledališče je rado smešilo filozofe, toda med njima je bila vselej tudi nekakšna vzajemna fascinacija.«
Prav na koncu te burne zgodovine razmerij med gledališčem in filozofijo stoji Alain Badiou: »Skoraj ni filozofa, ki bi gledališču posvetil toliko pozornosti; ne samo v smislu filozofskih refleksij, kajti napisal je tudi več dram in v gledališču deloval kot praktik, je pa res, da ta del njegovega opusa ostaja v senci njegovih filozofskih del.« Kot meni Dolar, je gledališče najbolj »dogodkovna« od vseh umetnosti, zato ni presenetljivo, da je Badiouju kot »filozofu dogodka« tako blizu: Badiou namreč umetnost razume kot »transformacijo čutnega v dogodek Ideje«, skozi ta dogodek pa vznikne »proces resnice«. Rečeno drugače: dogodek kot nekaj, kar odpira določeno vrzel ter presega horizont ustaljenih možnosti, se proizvede (tudi) v umetnosti, še najbolj izrazito v gledališču.
To je tudi razlog, da Badiou – sicer velik kritik države kot prizorišča političnih bojev – vidi v gledališču institucijo, ki je bistvena za državo (oziroma javni interes): če je država podpora nekega obstoječega stanja, je namreč dogodek njegovo nasprotje, nekaj, kar to stanje preseka in transformira. »In v tem je posebna funkcija gledališča: da kot državna institucija znotraj države izdolbe prostor za dogodek, da znotraj obstoječega stanja zastopa tisto, kar 'šele bo',« pravi Dolar. »Gledališče je državna antiteza državi.«
