Nepreslišano: Oto Luthar, zgodovinar in direktor ZRC SAZU

V zadnjem letu se dogaja izrazito politično prisvajanje preteklosti. Kar ni izum tega okolja ali te politike. Podobne procese poznamo vse tja do antike. Julij Cezar pred dobrimi 2000 leti o državljanski vojni ni pisal zato, ker bi ga posebej zanimala preteklost, temveč zato, ker se je zavedal, da v imperiju, kjer je državljanska vojna največji zločin, šteje predvsem, kako so tisti, ki so v njej sodelovali, opredeljeni. Najkasneje od takrat naprej so si oblastniki prisvajali preteklost, najpogosteje tako, da so poveličevali lastno vlogo in zmanjševali pomen dogodkov, ki jim niso bili v čast. Tovrstni politični motivirani opisi zgodovine so v drugi polovici dvajsetega stoletja začeli izginjati, a kot vidimo v današnji Sloveniji, ne povsem. Tudi tukaj se vidi razlika med demokratičnimi in manj demokratičnimi družbami. V teh drugih, k njim prištevam našo državo, se arhaično prikrajanje preteklosti še vedno uporablja za ohranjanje političnega vpliva. Posamezni politiki in njihovi podporniki se še naprej zatekajo k instrumentalizaciji preteklosti in se pri tem pretirano ne ozirajo na mnenje zgodovinopisja.