Če bivši ustavni sodnik (ki se ga demenca še ni lotila, vsaj sam tako misli) javno ovadi pomembnega predstavnika »pravosodne nomenklature« hudega kaznivega dejanja, pa tožilstvo (kot pričakujem glede na dosedanje izkušnje) kazenskega postopka niti zoper ovadenega niti zoper ovaditelja (zaradi krive ovadbe) ne bo sprožilo, potem je moje pričakovanje (zahteva!), da tožilstvo svojo odločitev in njeno utemeljitev, kakršna koli že bo, javnosti tudi sporoči, po mojem mnenju razumno in utemeljeno. Če kdo misli, da ni, bi bilo zanimivo izvedeti, zakaj ne.

Ker so od te moje javne ovadbe pretekli (doslej brez odziva pristojnih) že trije meseci in ker je bil v včerajšnjem Dnevnikovem članku iz nje citiran le del (o tem, kako bi predsednik sodišča v takem primeru smel in moral ravnati), naj mi bo (za osvežitev spomina bralcev) dovoljeno iz nje citirati še tole: »Vsak sodniški ali odvetniški pripravnik bi na izpitu padel, če tega ne bi vedel – predsednik okrožnega sodišča Pogačnik pa očitno misli, da zakon zanj ne velja in da se lahko iz njega norčuje. Sodnico je preprosto poklical k sebi in ji kar z 'ustno odredbo' (brez vsakega postopka) odvzel vse zadeve in ji ukazal preklicati vse že razpisane obravnave! Da pri tem nezaslišanem ravnanju ni šlo morda le za nekontroliran izbruh jeze ali česa podobnega, ampak za povsem resno mišljeno ravnanje, se je pokazalo naslednji dan, ko je bila predsednikova 'ustna odredba' tudi izvršena in sodničina soba izpraznjena.«

Zdi se mi pod častjo (svojo in njihovo), da bi moral tožilstvu s prstom pokazati na člene KZ, ki taka ravnanja prepovedujejo in kaznujejo (razen če bi morda želeli dodatno razjasnjevanje kakšnih pravniških fines). Če mislijo, da takih členov ni (ali da ovadeni takih dejanj ni storil), naj tako pač odločijo, to utemeljijo in to javnosti sporočijo. Da bodo s takim (zame, ponavljam, nezaslišanim) ravnanjem prizadeti potem lahko sami (namesto tožilstva) zahtevali, da o tem, ali je to bilo kaznivo dejanje ali ne, odloči sodišče v odprtem postopku, ne pa tožilstvo za zaprtimi vrati. Dodajam, da se tu prizadetega čutim tudi sam – kot državljan pravne države, ki od predsednikov sodišč v njej pričakuje, da bodo spoštovali neodvisnost sebi »upravno« podrejenih sodnikov, ki pač lahko jutri sodijo komur koli od nas –, od tožilstev v tej državi pa pričakuje, da tako hudega javnega suma, da je predsednik sodišča zagrešil hudo kaznivo dejanje, ne bodo po tihem pometla pod preprogo.

Matevž Krivic, Spodnje Pirniče