Linda je bistra in angažirana, kritična je do raznoraznih družbenih apriorizmov in občutljiva za socialne krivice. Poleg srečanj na Zoomu sva izmenjala tudi nekaj elektronske pošte, v kateri sva nadaljevala debato in drug drugega opozarjala na sestavke, ki bi jih še veljalo preštudirati.
Ko človek dozoreva, postanejo diskusije z mlajšimi ljudmi pravi privilegij. Saj veste: marsikateri odrasel človek je resigniran in zagrenjen, z mladimi pa se da pogovarjati tako, kot da je vse mogoče.
V soboto mi je Linda spet pisala in mi povedala tole. Udeležila se je bila uličnega pohoda v podporo deložiranim iz tovarne Rog, pa jo je prestregel policaj in ji izrekel globo. Počutila se je presenečeno in jezno, o dogodku se je želela pogovoriti z nekom, ki pozna lokalne razmere.
Zdi se mi, da lahko njene občutke kar dobro razumem, tudi mene je namreč tega istega večera, nekje na pol poti med starimi bloki na Ilirski in Trubarjevo, prestregel policaj in mi izrekel globo.
V denarnih zadevah sem varčen – kolikor je mogoče, se poskušam izogniti nepotrebnim izdatkom. Zato sem se v uradnem postopku izmotaval, jel sem se sklicevati na institut opozorila, ki da bi bil v dani situaciji prikladnejši od globe.
Policist je dejal, da ta možnost sicer res obstaja, vendar pa so bila tokrat dana navodila, naj se je ne »poslužujejo«. Zanimalo me je, kakšna natanko so tokratna navodila.
Med tem, ko je v beležnico vnašal nekatera dejstva, vezana na mojo osebno identiteto, se je skopo, a vendarle razgovoril. Pustiti je treba, da povorka napravi krog ali dva, nato ji sugerirati, da je dovolj heca. Tiste spredaj razgnati bolj energično, s solzilcem, pri tistih zadaj, ob straneh in mimoidočih izdati nekaj plačilnih nalogov. Ko pišeš nalog enemu, se drugi razidejo.
»Generalna prevencija?« sem se pozanimal z načrtno uporabo žargonskega izraza, da bi mu pokazal, da tudi sam nekaj vem o teh stvareh. Na to iztočnico se ni odzval, vrnil mi je osebni izkaz, se poslovil in izginil v noč.
Tako hitro je šel, da mu nisem uspel pojasniti svojega pogleda na stvar. Želel bi mu namreč povedati, da je po mojem mnenju antagonizem med mladimi, ki protestirajo, in policisti, ki jih razganjajo, zgolj navidezen. V resnici imata obe družbeni skupini pomembno skupno lastnost: tako mladenič, ki protestira, kot policist, ki ga država plačuje nemara po 28. plačnem razredu, da v mladeniča zaluča solzilec, ne bosta imela nič od naložbenih priložnosti, ki jih bo prinesla preureditev »degradiranega območja«, niti od tistih novih generičnih lokalov za turiste, ki bodo zrasli na tem območju.
Tako nekako sem mu hotel povedati, pa sem zamudil priložnost.
Nato sem v soboto prejel Lindino elektronsko pošto, v kateri me kot nekoga, ki pozna lokalne razmere, sprašuje, kaj se je v petek pravzaprav zgodilo. Dolgo sem razmišljal, kako naj ji odgovorim. Kako angažirani študentki iz Nemčije, ki zna dobro misliti in jasno govoriti, jedrnato razložiti, kaj se ji je zgodilo?
Večkrat sem začel in nato z dolgim pritiskom na tipko backspace vse izbrisal. Spočetka sem poskušal misli urediti v kar najbolj čvrsto strukturo: a maiori ad minus, mutatis mutandis, quod erat demonstrandum. Nato se mi je vse skupaj zazdelo preveč hermetično, odločil sem se, da pustim prosto pot sociološki imaginaciji in po potrebi uporabim tudi lirska izrazna sredstva.
Začel sem s teorijo subkultur. Skupina mladih, s katero se je imela Linda priložnost seznaniti in v podporo kateri se je podala po ljubljanskih ulicah, življenjske priložnosti in smisel išče v ustvarjalnosti izven konvencionalnih okvirov. Problem je v tem, sem nadaljeval, da so trenutne razmere v mestu in državi takšne, da nosilci odločanja tej subkulturi niso pretirano naklonjeni, pravzaprav so zoper njo pripravljeni odrediti uporabo precej drastičnih sredstev. Ti, Linda, pa si se ob napačnem času znašla na napačnem kraju in zato plačala svoj davek – kadar se seka drevje, letijo tudi trske, pravimo pri nas. Verjamem, da se ti zdi to čudno, navsezadnje prihajaš iz krajev, kjer ste vajeni najfinejših distinkcij in velike občutljivosti glede tega, kako se sme obravnavati človeka, toda razumi me, prosim, tako daleč pri nas še nismo.
Linde moj narativ o subkulturah ni zadovoljil, vsaj v celoti ne. Želela je izvedeti, kakšne pa so preference odločevalcev v mestu in državi glede subkultur.
Tu sem postal negotov. Že dolgo namreč skoraj ne hodim več med ljudi in le malo izkusim. Zvečer si vržem topel plet čez noge in vključim televizor. No, na televizorju sem videl tole. Trenutno pri nas več kot odlično prosperira mladinska subkultura, ki je v celoti in še čez ponotranjila konvencionalni imperativ uspeha: z državo sklepajo večje posle, vozijo drage avtomobile, prosti čas preživljajo v ritmih tam-tama na eksotičnih destinacijah. Kot pripadniki preostalih subkultur tudi oni svojo identiteto izražajo navzven na simbolen način, s svojskim načinom oblačenja: pod suknjo ne nosijo ničesar, eventualno le zlat nakit.
MATJAŽ AMBROŽ
