Pri nas na primer Krka in v spodnjem toku na brežiškem območju celo Sava. V sosednji Italiji je v nekaj urah zapadlo 80 centimetrov snega, v osrednji Sloveniji pa nekaj več kot pol metra. Sneg je pobelil tudi jadranske otoke. Čeprav ta zima po količini snega ni bila rekordna – več ga je napadalo leta 1952 – so ljudje izgubljali življenja zaradi številnih plazov. Zaradi ponekod kar 8 metrov visokih snežnih zametov je bil za nekaj časa zaustavljen železniški promet v Sloveniji, Dalmaciji, Liki, Bosni ter Srbiji. V Romuniji je snežni metež zaustavil neki vlak in ga prekril s 4 metre debelo odejo. Reševalci so se do prezeblih in sestradanih potnikov prebili šele čez štiri dni. Za čiščenje Ljubljane je mestna oblast zaposlila 300 delavcev, ki so sneg z več kot 80 vozovi odvažali v Ljubljanico.
14 ljudi 30 ur pod snegom
V Beogradu je divjal tri dni strašen snežni vihar, kakršnega ne pomnijo najstarejši prebivalci. V teh strašnih urah se je drastično pokazala razlika med povojnim bogatim Beogradom in med starimi revnimi deli mesta. Od teh so bili nekateri v nekaj urah spremenjeni v snežne pustinje, iz katerih so kukale le strehe nizkih hišic. Najhuje je bilo v Vlasotinački ulici, kjer je nekaj hiš itak vedno ogroženih od raznih vremenskih sprememb. Te hiše so nizke in prislonjene ob pobočje, tako da jih v jeseni in spomladi zaliva deževnica. Tokrat jih je pa sneg v pravem pomenu besede zametel. Na najslabšem mestu so hiše št. 8, 10 in 13.
V nedeljo zjutraj, ko je vso noč divjal snežni vihar, ni bilo od hiše št. 13 niti sledu. Na njenem mestu je bil velik snežni holmec. (…) Občina je takoj odposlala krdelo svojih delavcev, ki pa niso hoteli verjeti, da je hiša popolnoma izginila v snegu. Sosedom so se celo smejali, dokler se ni nenadoma pojavila žena kočijaža Gazdića, ki je bil najemnik zasnežene hiše. (…)
Tedaj se delavci in oddaljenejši sosedje niso več smejali, temveč so začeli kopati na vso moč, da bi rešili, če je še kaj živega v hiši. Kopali so 8 ur, o hiši pa ni bilo niti sledu. Bilo je že pozno zvečer, ko se je nekemu delavcu vdrlo pod nogami in je zdrknil globoko navzdol. Znašel se je na krovu zasnežene hiše. Sneg pa ga k sreči ni zasul. Razbil je okence na krovu ter se splazil v nizko hišo. Skozi odprtino, ki je nastala v snegu in ledu, se je spustil še eden od njegovih tovarišev in oba sta začela preiskovati hišo. V prvi sobi sta našla vso Mihajlovo družino ležati na tleh. V prvem hipu sta mislila, da so vsi mrtvi, pozneje pa sta se prepričala, da k sreči samo spijo, kakor v narkozi. V enakem stanju sta našla v drugih sobah tudi ostale prebivalce.
Medtem so ostali delavci razširili dohod do hiše ter izvlekli ven vse prebivalce. Nekateri od njih so se zdramili že v hiši, drugi pa so prišli na svetlo v težki omotici. Očividno so bili rešeni v zadnjem hipu. (…)
Jutro, 29. januarja 1929
Plaz zasul v Vratih štiri vojake
Ljubljana, 29. januarja. Zadnje dni preteklega tedna so divjali na Gorenjskem, osobito v Triglavskem pogorju silni snežni meteži. Padal je suh in rahel sneg, ki ni ugoden za krplje in smuči. V Vratih je močno snežilo. Zapadlo je nad 2 m snega. Iz 8 mož obstoječa obmejna straža v Vratih, ki ima utrjeno postojanko ali karavlo kakih 400 m od Aljaževega doma, je bila popolnoma odrezana od sveta. V soboto so drveli s Triglavskega pogorja v dolino veliki snežni plazovi. Okrog 10. dopoldne so šli 4 vojaki po vodo k vodnjaku v bližini Aljaževega doma. Ko so bili približno 200 m oddaljeni od stražnice, je prihrumel s Cmira velik plaz in vojaki se niso mogli pravočasno umakniti, čeprav so že od daleč zapazili nevarnost. Po eni verziji je plaz zasul dva vojaka, ki sta bila stoje popolnoma zametena, tretji vojak se je pa oklenil bližnjega drevesa in je plaz šel čezenj, ne da bi ga poškodoval. Četrti vojak je hitro zbežal, toda zračni pritisk ga je z vso silo vrgel v stran in ga močno poškodoval. Rešeni vojak je začel takoj odkopavati zasute tovariše, obenem so pa prihiteli na pomoč vojaki iz stražnice, ki so po težkem trudu odkopali oba vojaka in poiskali še tretjega, ki je bil močno poškodovan na glavi, pa tudi težke notranje poškodbe je zadobil. (…)
Slovenski narod, 29. januarja 1929
Sneg.
Zadnje dni skoraj neprenehoma sneži. Dočim je ko to pišemo, padlo v Sloveniji povprečno 50 cm snega, je v Avstriji sneg še večji. (…) – V Kranjski gori je padlo 140 cm snega, štirje velikanski snežni plazovi so zasuli progo med postajama Jesenice in Dobrava-Vintgar. Promet je bil na tej progi ustavljen do 3 zjutraj, dokler niso sneg odkidali. Ogromen snežni plaz je zasul tir tudi na štirih krajih bohinjske železnice med Bohinjsko Belo in Sotesko. Ker so se snežni zameti navalili tudi na italijansko progo med postajama Divačo in Gornjimi Ležečami, je bila s tem pretrgana vsaka zveza Ljubljane s Trstom. Brzovlaki so morali čakati na raznih postajah in so imeli po 4 in še več urne zamude. – Kamniški vlak je obtičal v snegu in mu je moral priti na pomoč pomožni stroj iz Ljubljane. (…) – Veliki sneg, ki ovira promet, pa je vendar prinesel marsikateremu brezposelnemu košček vsakdanjega kruha.
Domoljub, 30. januarja 1929
Plaz zasul drvarja
Lovec šumske uprave v Bohinjski Bistrici France Čuk je včeraj obhodil svoj gozdni revir. Ko je korakal skozi Srnjakov greben, kjer je poldrugi meter snega, se mu je do pasu udiralo. Okoli poldneva se je zopet globoko udrl v sneg. Pri tem je zadel z nogo ob predmet, ki je takoj zbudil njegovo pozornost. Pogledal je natančneje in zapazil pod snegom človeško truplo. (…)
Plaz je zasul 48-letnega lesnega delavca Frana Kemperla, doma iz Bača pri Podbrda na Primorskem. Truplo so prenesli v mrtvašnico v Bohinjsko Bistrico. (…)
V Nemškem Rovtu sedaj pogrešajo še dva Kemperlova tovariša, ki sta šla usodnega dne z njim proti Ravnam. (…) Ni pa izključeno, da sta tudi ona dva postala žrtvi plaza. (…)
Slovenski narod, 31. januarja 1929
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
