Intervju: Smrt sina me je povozila bolj, kot sem si mislil

Po njegovi smrti se je v tej neizmerni žalosti življenje sesulo tudi njej. Kot pravi sama, je pristala na dnu, zaradi slabih poslovnih odločitev v prvem obdobju po smrti sina je ostala še brez doma, samospoštovanja in polna občutkov nemoči. A se je dvignila in se obrnila nazaj k življenju. Danes pravi, da je pomirjena, saj je kljub bolečini in trpljenju ponovno našla pot do radosti in zaupanja v življenje.

Vsako leto je nekoliko, za kakšen odstotek lažje, vendar pa bolečina ostaja s teboj za vedno. Še močneje jo začutim ob obletnicah, kot so rojstni dnevi, novo leto… Takrat ga še bolj pogrešam. Pred časom sem na facebooku zasledila zapis zdravnice, v katerem je čustva ob smrti otroka zapisala kot kroglo, v kateri so prepleteni bolečina, žalost, jeza… Vsa čustva, ki jih občutiš, ko nekdo odide. V to kroglo čustev te posrka, a ker veš, da moraš iti naprej, saj te čakata življenje in družina, iz tega čez čas nekako izstopiš. In tako si spet tam – v svojem svetu, kjer delaš in ustvarjaš, seveda, kolikor zmoreš. A nato pride rojstni dan, novo leto, prvi november in druge obletnice ter takrat spet padeš v ta balon čustev, povezanih z izgubo. Sesuje me tudi, ko se usedem v avto in slišim pesem, ki jo je imel Grega zelo rad. Sem pa zadnji dve leti datum sinove smrti potisnila v podzavest, saj se ga že lani in tudi letos nisem spomnila. Čez čas se kljub vsemu nekatere stvari spremenijo in ti je vsaj malo lažje, vendar bolečina ne mine.

Svoje smrti se nisem nikoli bala, ker ne verjamem, da je to konec. Velikokrat sem si tudi rekla, da ko bom odšla, bom lažje zapustila ta svet, ker bom spet srečala Grego. V to verjamem in to mi je v zelo veliko pomoč. Vedno bolj pa čutim, da je Grega ob meni. Prek misli, pesmi… Pred leti sem sicer to težko razumela, zadnje leto pa mi je veliko lažje prav zaradi tega, ker vem, da je na tak način z mano. Čutim, da mi sledi, me podpira in mi daje energijo. Ko je Grega zbolel, se mu je rodila hči Tia. Z vnukinjo je ostal del njega tukaj in zame je to največje darilo.

Bolečina me je pripeljala do tega, da nisem mogla razmišljati in ne delati. Počutila sem se, kot da lebdim. Da sem in nisem tukaj. Nisem bila prizemljena. S takšno notranjo energijo pa ne moreš delati in zato sem naredila veliko poslovnih napak. Najprej sem izgubila sebe, nato pa še vse v poslu. Smrt sina me je povozila še bolj, kot sem si mislila.

Sprva sem reševala sebe in v tem nisem razmišljala o drugem. Vse se mi je sesulo, sčasoma sem se znašla še v dolgovih. Vsi moji cilji so se razblinili in kot človek, ki naj bi ustvarjal, sem tonila. Imela sem težave z depresijo. Strahovi so bili leta in leta stalnica v mojem življenju. Strah me je bilo, da ne bom mogla poplačati dolgov in da bom zbolela. S čimer pa nisem želela obremenjevati svojih hčerk, ker sem vedela, da jima v tistem času tudi sama nisem mogla veliko pomagati. V tej situaciji sta še hitreje postali samostojni. Ena je kasneje odšla v London na študij, druga pa si je ustvarila družino. Imam štiri vnuke, ki mi dajejo moč, radost in voljo do življenja.

Vsekakor. Ne spomnim se, kdaj sem začela pisati knjigo, vendar pa je vse kar letelo iz mene. Knjigo sem pisala več kot sedem let. Najprej sem napisala prvi del, v katerem sem opisala svojo bolečino ob smrti Grega, svoje strahove in stres, ki me je takrat spremljal. Nato sem pisanje prekinila, saj sem začutila, da se moram najprej izvleči iz tega, da bom lahko opisala tudi rešitev. Knjigo sem nadaljevala, ko sem se spet počasi zazrla v življenje, kar pa se pozna tudi v opisovanju čustev in bolečine. Drugi del sem napisala dolgo po smrti sina.

Osem let. Ko se pogovarjam z drugimi, ki so izgubili otroka, je ta čas od posameznika do posameznika različen. Eni iz najhujšega pridejo prej, drugi kasneje. Sama sem rabila dolgo. Na sina sem bila strašno navezana. Bila sva izjemno povezana. Otroci so bili zame vedno na prvem mestu. Že kot majhna punčka sem sanjala o veliki družini, možu in šestih otrocih. In če s tem, da so ti otroci in družina najpomembnejši, prideš na svet in te prav tu zadane, je to še hujša preizkušnja. Sem se pa kmalu po Gregovi smrti srečevala tudi z občutki krivde. Bila sem jezna nase in si govorila, zakaj nisem več nečesa naredila. Kot recimo, zakaj ga nisem več objemala, si vzela časa zanj, morda bila bolj razumevajoča, ga bolj podpirala. Krivda te razjeda, čeprav si zagotovo naredil vse, kar si mogel. Vendar iščeš drobne stvari in si očitaš. Vendar na koncu si samo človek, ki delaš, kot najbolje znaš.

V žalosti sta dva pola – ljubezen in bolečina odsotnosti, s katero so povezana še vsa ta druga čustva. V žalovanju prehajaš iz enega v drugi pol, si v ljubezni in si v bolečini. Sama sem se ob soočanju z izgubo pred štirimi leti odločila, da grem v Hospic kot prostovoljka, ker sem kot prostovoljka prej že veliko delala. Hčeri sta mi to sicer odsvetovali, ker sta se bali, da me bosta bližina smrti in žalost, povezana z njo, spet pahnili v brezno. A sem čutila, da moram iti. Ne znam opisati tega občutka, ki pa je bil zelo jasen, da je to nekaj, kar moram narediti.

Ni šlo za to. Čutila sem, da je to nekaj, kar bo dobro zame, ker vem, kaj pomeni umiranje, in da zato lahko umirajočim pomagam. V Hospicu sem bila prostovoljka leto in pol. Nekateri ljudje si smrt predstavljajo kot nekaj groznega in je to nekaj, kar nas plaši. Vendar v hiši Hospic je bilo več življenja kot smrti. Umirajoči ti dajo veliko popotnico za življenje. Ceniti začneš, da si živ, da lahko še vedno ustvarjaš, da lahko greš čez vse prepreke in da imaš družino. In naučijo te tudi, kako pomembno je, da vse, kar je tvoja srčna želja, narediš, ne da odlašaš. Umirajoči ti pokažejo dragocenost življenja.

Zagotovo. Se pa z odhajajočimi v Hospicu nisem čustveno navezovala, ker so me na to tudi opozorili na trimesečnem izobraževanju. Sama sem ob umirajočih dala vse od sebe, vendar pa se z njimi nisem spuščala v kakšne globlje pogovore. Meni je ta izkušnja v Hospicu zelo pomagala. Vsakič, ko sem prišla tja in si nadela delovno oblačilo, sem se v trenutku spremenila v Tanjo brez ega in kakršnih koli drugih negativnih lastnosti. Tam sem samo bila. Kot prostovoljka sem kasneje nehala delati, ker so Hospic zaprli. Čez čas je začela hiša ponovno delovati, vendar ne čutim več, da bi se tja vrnila. Svojo nalogo sem opravila. Sem pa od tam vedno odhajala polna življenja in energije, z neko posebno radostjo. Usedla sem se na kolo, se odpeljala proti tržnici in si govorila, kako je življenje lepo. To je najdragocenejše darilo, ki sem ga dobila v hiši Hospic. Spomnim se, kako so me prvi dan, ko sem prišla tja, dali v sobo k starejšemu gospodu, ki je bil tik pred smrtjo. Rekli so mi, naj mu berem. V sobi je slišalo le njegovo hropenje. Brala sem mu zgodbo iz knjige o življenju, dokler ni nastala tišina. Odšel je. Nič me ni bilo strah, v mislih sem mu zaželela lepo potovanje in naj ga ne bo strah, saj bo vse v redu. Hvaležna sem bila, da sem lahko bila ob nekom, ki je žal brez bližnjih odhajal s sveta. Bila sem zadnja oseba, ki ga je v mislih in ljubeznijo spremila na pot prek mavrice.

Ljudem je težko pristopiti. Zadnja leta to bolj razumem, kot sem po smrti sina. Sem pa tudi že takrat do neke mere razumela ljudi, da težko najdejo besede. Pravzaprav za bolečino ob smrti otroka ni besed, ki bi jo opisale.

Objema. Nič drugega. Brez besed. Kaj pomeni izgubiti otroka, vemo samo tisti, ki smo šli skozi to. Od nikogar ne moremo zahtevati, da bi to razumel. Ker enostavno ne more, čeprav sem se včasih zalotila, da sem to pričakovala. In tisti, ki se lahko dvigne iz tega in spet objame življenje, je lahko nase ponosen.

Sem se. Prišel je trenutek, ko sem si rekla, Tanja, ali boš zbolela, odšla ali pa boš šla nazaj v življenje. Moč pri tem mi je dalo zavedanje, da si Grega zagotovo želi, da se vrnem v življenje. In sem se! Na začetku je bilo zelo težko, saj so bili moji možgani v razsulu. Po devetih letih sem počasi začela hoditi na predavanja, saj sem si želela ponovno pridobiti mentalno kondicijo, pozornost in koncentracijo. Na začetku sem lahko sledila predavanju le 20 minut. A hkrati me je izobraževanje držalo gor. Vmes sem sicer že delala določene poslovne stvari, za katere sem presenečena, da mi jih je uspelo tako dobro speljati. Vendar to so bila le vmesna obdobja, ker sem po teh aktivnosti spet padla v luknjo, kroglo bolečine, žalosti, jeze. Prvih devet let je bilo moje življenje res padanje, padanje.

Res je. Najbolj me je podprla narava. Vedno sem bila namreč človek, da ko mi je bilo hudo, sem našla nekaj zase, kar mi je pomagalo. Vedno sem znala poskrbeti zase, da sem v trenutku, ko mi je bilo zelo hudo, našla alternativo, ki me je spravila iz luknje. Mogoče je to bilo za trenutek, mogoče za en dan ali pa za 20 dni. Narava je bila pri tem zame izredno pomembna. Brez narave, živali in sonca ne bi mogla živeti. Če to zgine, tudi mene ni več. Narava je še vedno moja rešiteljica.

Nisem bila sposobna, da bi šla v kakšno skupino. Bolj mi je bilo pomembno, da sem šla sama v gozd. To mi je v tistem trenutku več pomenilo, bolj pomagalo. V prvem obdobju sem prebrala tudi zelo veliko knjig o smrti in posmrtnem življenju. Razmišljala sem, ker sem duhoven človek, da bi šla do nekoga, prek katerega bi našla povezavo s sinom. Vendar se za to dolgo nisem odločila, ker nisem bila pripravljena. Pred šestimi leti pa sem začutila, da je zdaj pravi čas za to. Dobila sem potrditev, da je življenje po življenju in da je Gregi vedno z menoj.

Res je. Duhovnost mi je zelo pomagala. Zato sem to znanje prenesla v knjigo, ker bo to morda pomagalo še komu drugemu. Ne pravim, da je moja knjiga rešiteljica, lahko pa koga usmeri in mu morda kaj olajša. V njo sem zapisala svojo izkušnjo, pisanje je bilo zame terapevtsko. Pred časom sem začela razmišljati, da bi ustvarila skupino žensk, ki smo izgubile otroke. Lahko bi se vsake toliko dobile, se pogovarjale in si na ta način pomagale. Mogoče pa se to še zgodi.

To je nekaj najlepšega. Ko srečam koga od njegovih prijateljev, še posebej, če je to fant, je, kot bi pred mano stal Grega. V tistem trenutku v mojih mislih in srcu zaživi. Čudovit občutek. Sama se zaradi posla zelo veliko družim z mladimi, v njih vidim sina. Vse mlade imam za svoje otroke. Se pa tudi sama še vedno počutim mlada. V sebi imam notranjega otroka, ki me je pri vsem skupaj tudi rešil, da si nisem dopustila, da me življenje čisto povozi.

Pomirjeno. V sebi čutim še toliko življenja in energije. Še toliko imam za dati.

Zdravje in preventiva sta me od nekdaj zanimala. Z računalniško diagnostiko sva se začela ukvarjati skupaj s sinom, vendar je potem žal zbolel. Sem pristašinja naravnega zdravljenja in s kitajsko tradicionalno medicino sem povezana že leta, zadnje mesece pa sem z veseljem pristopila k ekipi, ki deluje na razstrupljanju telesa. Čiščenju težkih kovin s pomočjo unikatnega, popolnoma naravnega produkta. Vedno, ko dobim v roke nekaj, kar je učinkovito za zdravje, je to zame najdragocenejše darilo. Vedno se spomnim na Grega, kaj bi dala, da bi imela to znanje in te možnosti že takrat, ko je zbolel. Obljuba sinu še vedno velja, da nadaljujem s svojim poslanstvom in pomagam ljudem.

Nastala je, ker sem svojim vnukom želela predati sporočilo, kako je ljubezen nekaj čudovitega. Knjiga ima svoj poseben namen. Idejo zanjo sem dobila na enem od svojih sprehodov. Tako jasna je bila, da sem jo kar v gozdu napisala na list papirja in ko sem jo želela nato doma popraviti na računalniku, sem začutila, da je ne smem. Ostala je taka, kot sem jo zapisala v gozdu, z izjemo lektorskih popravkov. Ima svojo dodano vrednost, ker otroku skozi zgodbo o Sraki Mici predamo sporočilo o ljubezni. Otroku jo berimo enaindvajset dni zaporedoma, pred spanjem. Zakaj ravno toliko časa? Ker vsaka namera, ki jo izvajamo toliko dni, postane del nas, naša navada. Ko otroku »vcepimo« ljubezen, ostane z njim vse življenje. To je lahko naše največje darilo odraščajočim.