Sreča, skratka, ni vedno na njegovi strani, in Florent, ki ni odvisen le od nikotina, ima – da se ne bi ubil – zdravilo, ki spodbuja izločanje serotonina, hormona sreče. Skrbelo naj bi za dvig ravni doživljanja sreče, obratno sorazmeren učinek pa ima na njegov libido. Za junaka, ki meni, da »je vse odvisno, kot veliko stvari na tem svetu, od seksualnega stališča, ki ga privzamemo«, je to še mnogo več kot zgolj ne(po)srečen (po)stranski učinek, o katerem se mora posvetovati z zdravnikom ali farmacevtom. Po ogledu dokumentarca o prostovoljnih izginulih, torej o 12.000 Francozih, ki se vsako leto odločijo izginiti, zapustiti svoje družine in si zgraditi novo življenje, tudi on začuti priložnost, da prekine trenutno službeno, intimno in najemno razmerje in si tudi sam – na novo zgradi svojo nesrečo.
Houellebecq je ustvaril razgledanega, inteligentnega junaka, citate iz literarnega sveta iz rokava stresa enako suvereno kot vrstice iz zakonodaje na področju gensko spremenjene hrane. Precej lucidne uvide v svoje psihološko stanje raje dosega z racionalno distanciranostjo kot pa s kakšnim čustvenim prelomom, a kaj, ko je njegova največja nesreča, da zmore do sebe prav tako malo empatije kot do svoje okolice. Še največ sočutja pokaže ob izrazito realistični, domala angažirani sliki propada francoskega kmetovalca, ki jo – nič manj impotentno – spremlja zaradi profesionalne vpetosti in prijateljeve smrti, s čimer avtor povsem mimogrede razširi dogajalni fokus pripovedi, ki iz (samo)ironične »študije primera« prehaja v izzivalen družbeni roman.
Ali so preokupacije Houellebecqovih tipičnih protagonistov predvsem neznosno nerganje »nedonošenčkov« v krizi srednjih let ali vendarle ravno dovolj življenjske, da sprožijo eksistencialistični premislek o naši lastni pripadnosti svetu, je spet nekoliko odvisno od bralčeve potrpežljivosti (pripoved je mestoma razvlečena). Kot tudi to, ali je pripravljen v junakovi razmeroma vztrajni mizoginiji, ksenofobiji in homofobiji bolj videti satirični očrt sodobne, atomizirane družbe in do pozabljenosti odtujenega posameznika v njej kot pa zgolj provokacijo, s katero avtor hedonistično izkazuje svojo jezikovno in slogovno nadvlado (kar skozi dolge, začinjene povedi zelo kakovostno počne, ob čemer si poklon zasluži tudi prevajalec Iztok Ilc). A Florent cinizem, ki leti iz njegovih privilegiranih ust, tudi živi, ne da bi od okolice zato pričakoval ujčkanje. Je med bralci kak večji srečnež?
